Društvo GRS Kamnik


Objavil/a: Irena Mušič Habjan, ponedeljek, 11. maj 2020

Zapustil nas je Tone Škarja (1937-2020)

Člani DGRS Kamnik sporočamo žalostno novico, da se je danes, 11. maja 2020, za vedno poslovil član in bivši načelnik DGRS Kamnik Tone Škarja.

Njegove iskrive misli predstavljamo v intervjuju za Planinski vestnik leta 2017 ob njegovi osemdesetletnici ...
Vidim sled, po kateri sem hodil

Januarja 2017 je Tone Škarja praznoval osemdeset let. Na alpinističnem odseku Kamnik smo mu priredili poseben večer. Videlo se je, da je zadovoljen, da se v tej družbi počuti prijetno, zato tudi pogosto prihaja. Kdor se zaplete v pogovor z njim, ne ostane prazen, Tone ima namreč veliko povedati. Čeprav z malce tresočimi rokami je v mislih in besedah iskriv in pronicljiv, spomin mu seže daleč. Ni vprašanja, na katero ne bi znal odgovoriti, njegova stališča so jasna, nedvoumna in nikoli ozka. Veselje se je z njim pogovarjati. 

V teh letih si še vedno zelo aktiven, v Slovenskem planinskem muzeju (SPM) si imel fotografsko razstavo, s predavanjem Od Kamnika do Himalaje obiskuješ kraje po vsej Sloveniji. Te to izpolnjuje? 
Precej, saj je vsako predavanje hkrati tudi samoizpraševanje. Od Kamnika do Himalaje je bilo prav uporabno tudi za šolsko predavanje Etika v alpinizmu. Iste dogodke lahko osvetliš kot pustolovščino, lahko pa kot dileme ob odločanju. Razstavljeni portreti v SPM hkrati kažejo osebnosti in moj pogled nanje.

V zadnjih letih si napisal več komentarjev za Planinski vestnik. Kaj ti to pomeni, se lahko na ta način izražaš?
Izražam svoja stališča, podobo svojo na ogled postavim – po Prešernu. Nasploh vidim, kako se ljudje bojijo izpostaviti sebe, svoje mnenje. Prevladuje konformizem, vsakdo bi bil rad le neopazni del enobarvne množice. Kakšna razlika med podpisanimi komentarji in anonimnimi! Groza! In te potlačene napetosti so pravi eksploziv krutosti, če bi jim kaka vojna ali revolucija dala kritje.

Plezal si do pred nekaj leti, do nesreče v Dolgi nemški, kjer si se izvlekel skozi šivankino uho. Ali zdaj pogrešaš plezanje?
Plezal sem še šest let po tisti nesreči, zadnjič za petinsedemdeseti rojstni dan Teranovo kot sinovo darilo: idealne razmere v prazni steni. Lepšega zaključka si nisem mogel želeti. Nič ne pogrešam plezanja, do vrha sem si z njim izpolnil dušo.

Za odpravo na Everest '79 sta imela z Alešem Kunaverjem nekakšno igro v zvezi s tem, kdo bo vodja. Za kaj je šlo?
Ni bila igra, bila je resna stvar. Do takrat smo vse prvenstvene v Himalaji dosegli šele v drugem poskusu. Everest je pa Everest, hkrati je šlo za najtežjo smer nanj, vsa Jugoslavija, alpinistično neuka, a prepričana v svojo veličino, je visela na tej odpravi; vodja te odprave se je z nje po starogrško lahko vrnil le »s ščitom ali na njem«. Oba sva delala zanjo, oba sva pa tudi vedela za odgovornost. Alešu je za umik pomagala »nepalska šola« in vroča žoga je nazadnje ostala v mojih rokah. Odprava me je tako obremenila, da sem na poti na Brnik videl samo Everest in nobenega življenja po njem: kar bo, bo šele na oni strani gore. Odprava Everest '79 je bilo veličastno skupno delo.

Kaj bi rekel, kaj je tvoj največji uspeh v alpinizmu?
Premalo natančno vprašanje. Everest kot zmaga plezalcev in logistike. Tu se ne upam biti pametnejši od Boningtona o njihovi JZ-steni 1975 kot največjem dejanju, torej le štiri leta prej. Nič manj pa JZ-greben ali steber Južne Kangčendzenge (Prezelj – Štremfelj 1991), hkrati prvenstveni in edini vzpon na alpski način v vsej zgodovini Kanča in njegovih petih vrhov. Kljub prvemu zlatemu cepinu v alpinističnem svetu premalo cenjen dosežek. Celo plezalca sta čez dve leti na to že pozabila. 

Zakaj so po tvojem mnenju slovenski alpinisti v svetovnem merilu tako uspešni?
Saj niso samo Slovenci. Sosedje Avstrijci imajo največ prvih vzponov na osemtisočake. Poljaki so bili dolgo pred nami. Pozneje Rusi in alpinisti iz delov nekdanje Sovjetske zveze. Pa še drugi. Nacionalni naboj je imel pri tem pomembno vlogo. Mi premalo spremljamo dogajanje po svetu, poveličujemo pa le svoja dejanja. Če primerjamo prve zlate cepine in poznejše, opazimo inflacijo ali zmedo kompasa. Mediji imajo prevelik vpliv (kot pri oskarjih, emijih, evrosongih, tudi pri literarnih nobelovcih). Tak je pač svet ekranov in navidezne resničnosti. Tudi sedanji Planinski vestniki še malo ne sledijo dogajanju po svetu, kot je sledil v času naše rasti. Torej: seveda smo uspešni, a v družbi še nekaj podobnih.

Nekateri se še spominjajo odprtega pisma alpinistov javnosti v devetdesetih letih. Kako danes po toliko letih komentiraš ta zaplet?
Seveda se ga spominjamo, nekaj tudi skozi mojo Po svoji sledi in Kanadčankino  knjigo  Alpski bojevniki. Na kratko: napad po pravilih črednega nagona, vodenje pa s tranzicijskimi cilji. Kot vedno pri revolucijah in prevratih, ko jih le nekaj ve, za kaj zares gre. Zgodba, polna anekdot, tudi zelo zabavnih.

Kot vodja odprav si sprejemal težke odločitve, včasih tudi takšne, ki so vplivale na življenje in smrt. Kako odgovarjaš na očitke, da si bil zanje odgovoren? Na primer na odpravi na Jalung Kang?
Če kaj, je Jalung Kang v istoimenski knjigi temeljito obdelan. Od strani 136 do 175 so izpisani s traku vsi pogovori usodnega dne, vmes misli, dileme, tehtanja. Izluščiš lahko, kako se plezalec v stiski noče odločiti oziroma odločitev prelaga na vodjo in na drugega, kako prihod drugega plezalca razčisti položaj, kako stranski vplivi, tudi tekmovalnost, usodno posegajo v dogajanje, skratka ‒ štirideset strani, vrednih psihološke analize. Vendar: plezalec na gori odloča sam, pa naj gre za navzgor ali za navzdol. Morda je v tem smislu Jalung Kang moja najboljša knjiga. Ko bereš pogovore v luči vzpona, se slišijo drugače kot po že znanem rezultatu.

Pred časom je prišlo do ukinitve Komisije za odprave v tuja gorstva (KOTG), ki si jo vodil dolga leta. Kako si spremljal njeno ukinitev?
KOTG je ustanovilo vodstvo Planinske zveze Slovenije (PZS) leta 1963 zaradi dolgoročnega načrtovanja naših dejavnosti v tujih gorah in predvsem v Himalaji, ukinilo pa vodstvo PZS leta 2014, najbrž po prav tako tehtnem premisleku. V tem pol stoletju smo zrastli od začetnikov do svetovnega vrha. KOTG je bila proces, ne institucija.

Si član Alpinističnega odseka Kamnik. V »tvojih« časih je bilo prisotno močno rivalstvo z ljubljanskimi alpinisti. Zakaj je prišlo do tega in koliko si sam pri tem sodeloval?
Močno rivalstvo, a vendar ne brez sodelovanja, je bilo živo predvsem pred drugo svetovno vojno. Ljubljančani so se že zaradi svojega porekla vedno čutili večvredni (kar je bilo predvsem njim samim v škodo). O tem slikovito piše tudi Metod Humar v knjigi V kamen vklesane zgodbe. Na ostanke te zadrtosti sem naletel še na svoji prvi odpravi (Kangbačen 1965), pa ne s strani soplezalcev. V mojem času je presegal lokalno obzorje samo Aleš Kunaver. Sam sem samo prevzel idejo ali željo Pavla Kemperleta, da postanemo Kamničani v alpinizmu in gorskem reševanju samozadostni. Da je to v našem značaju, se vidi že pri samem planinskem društvu, ki bi si ga PZS lahko vzela za zgled.

Vajina zgodba z Metodom Humarjem je dolga, z vzponi in padci. Kako bi jo opisal zdaj?
Vsak človek je svoja stvaritev, enkratna in neponovljiva, pa tudi težko spremenljiva. Samo vesel sem lahko, da so mi pestrili, plemenitili, lajšali in težili življenje Metod, Pavle, Edo, s katerimi smo si bili kot odprte knjige. Vsakdo je po svoje nihal, eden z večjimi, drugi z nižjimi amplitudami, in – kot vemo iz fizike – se amplitude različnih frekvenc skladno s svojim potekom seštevajo in odštevajo. Razlike odsevajo naša razmerja in ta se spreminjajo in nam življenje barvajo mavrično.

Če se ozreš nazaj, bi danes kaj spremenil, naredil drugače, kot si?
Kam pa naj se ozrem? Vidim le sled, po kateri sem hodil, vidim križišča in odcepe, kjer sem se pač odločal (ali mi je odločilo), pa nič ne vem, kaj bi na opuščeni poti srečal ali doživel. Tudi pamet je bila takrat takšna, kot je bila, in nobeno vrtenje nazaj je ne bi popravilo. Od nekdaj pa mislim, da je energija stvar mladosti, pamet pa stvar starosti, in bog ne daj, da bi stara pamet imela moč mladosti. Tako sem mislil pred pol stoletja in tako mislim še zdaj.

(Vladimir Habjan, Vidim sled, po kateri sem hodil, Pogovor s Tonetom Škarjo, Planinski vestnik, 3/2017)

Več o Tonetu Škarji si lahko preberete na spletni strani PZS.
https://grs-kamnik.si/novice.php?pid=1011 4. 6. 2020