Društvo GRS Kamnik


Objavil/a: Franc Kemperle , torek, 12. april 2011

Vaja in pomoč občanom

Po izmišljenem in vnaprej dogovorjenem scenariju vaje sta se dva planinca »zalezla« v brezpotju. 

Boris Štupar: Po izmišljenem in vnaprej dogovorjenem scenariju vaje sta se dva planinca »zalezla« v brezpotju. Obtičala sta pod skalnim skokom, ki ga je eden poskušal preplezati, a ob tem omahnil in se poškodoval. Poškodbe niso bile hude, a planinca nista mogla nadaljevati z vzponom in sta se odločila poklicati pomoč. Silovit severni veter je v soboto dobesedno butal v ostenja nad Martin stezo, tako da je bilo potrebno opraviti klasično reševanje. 
Ker je bila to vaja za utrjevanje reševanja takšnih situacij, se jo je udeležila skupina desetih gorskih reševalcev. Pod strmino so se reševalci razdelili. Del ekipe se je odpravil nad »ponesrečenca«, drugi del, ki je skrbel za smer spusta in povezavo, pa je ostal spodaj na poti. Po dogovoru med skupinama, so se reševalci po vrveh drug za drugim spustili do markirantov. Tam so pripravili vrvno ograjo in sidrišča za nadaljnji spust. Potem so kot prvega spustili še enega od reševalcev, ki je »očistil« spust. Nato pa so s pomočjo Gramingerjevega sedeža preko stene in na ramenih reševalca spustili še namišljenega ponesrečenca, ki ga je, kot že večkrat, odlično odigral Jošt. Za njima so mesto izmišljene nesreče s spustom po statičnih vrveh zapustili še ostali reševalci. Potem ko s(m)o reševalci pospravili in pregledali vso uporabljeno opremo, smo se podali navzdol v osončena pobočja pod Kopo. 
Na Kopiščih smo opravili analizo vaje ter se nastavili objektivu. 

Pomoč občanom 
V popoldanskih urah istega dne je preko Centra za obveščanje prišel klic za pomoč lastnici psa. 
Z gondolo smo se odpravili na Šimnovec. S seboj smo vzeli reševalno psičko, ki se je pokazala kot odlična pomočnica. Psi, ki obtičijo v za njih nenavadnih položajih, so lahko agresivni in se nehote tudi branijo, to pa nas lahko pripelje v težak položaj. Če imamo to možnost, se ob takšnih situacijah in ob pomoči postajnih vodnikov reševalnih psov (vodnikov lavinskih psov) lahko preprosto rešimo takšnih zagat. Psi, ki so navajeni strmega terena, se na reševanje odpravijo z nami. 
Tokrat se je reševalna psička, skupaj s svojim vodnikom, po strmem pobočju spustila do žleba, v katerem se je nahajal izgubljeni pes. Psa sta se ob srečanju »pogovorila« in reševalec je tako že dokaj umirjenega psa po skalah nekajkrat prestavil in mu tako pomagal navzgor. Ko je pes prišel na teren, ki ga je zmogel sam, jo je jadrno ucvrl k lastnici ... 

Vesel lajež in radostno vpitje ob ponovnem srečanju, zgoraj na robu, so nam najboljše plačilo!  

https://grs-kamnik.si/novice.php?pid=322 4. 12. 2022