Brana – 31. 1. 2013 – Vzpon po Bosovi grapi, naprej do vrha Brane in sestop na Kamniško sedlo čez “Štajerc ekspres”
So obdobja, ko te obišče teta depresija …so obdobja, ko iščeš neko uteho …in so obdobje, ko si čisto prazen.
Takrat dobim vabilo – klic gora …“Le oglasi se“ … me vabijo Kamniške gore, ki jih konstantno občudujem z domačega praga.Za mojo dušo so ene lepših pri nas. Ko si delaš plan za v gore, ti telo in duša kar drhtita, saj veš, da boš že naslednji dan lahko užil vso to lepoto, tišino …Ker gre za zimski vzpon, je potrebno preveriti zimsko opremo, ki je že malce v letih (tako kot avtor), a kljub vsemu še vedno funkcionalna. Nekaj potegov s pilo po derezah in cepinih oz. bajlah, da se pojavi ostrina, ki bo kljubovala ledenim odsekom pri vzponu in sestopu. Še nekaj pomembnih stvari spakiram v nahrbtnik (10m “prusika“, “gurtne“, 2 vponki, rezervne rokavice), pripravim vse potrebno za zgodnji jutranji odhod in že sem v domači, topli postelji, z mislimi na jutrišnji obisk gora. A spanja ni in ni, vse preveč premlevam naslednji dan … so razmere dobre, je pametno iti sam, sem dovolj sposoben, kaj pa če …Plan in cilj sta še vedno zavita v meglo, saj niti točno ne vem, kam bi šel …,razmišljam o Staničevem vrhu na začetku Zeleniških Špic, o Srebrnem sedlu, Planjavi in o Brani … ah se bom na licu mesta odločil, in odločitev telefonično sporočil prijatelju in sestri.
Uspe mi zaspati … precej nemiren spanec kmalu prekine budilka, ki mi sporoča, da je čas. Gremo. Treba je iti hitro, ako hočem ujeti prvi jutranji “bus“ v Ljubljano in od tam naprej v Kamniško Bistrico. Verjetno sem med redkimi, ki še vedno uporabljam avtobus za dostope do gorskih dolin, saj izpita za avto imam, le “avteka“ pa nimam. Prav nič hudega ni v sami vožnji z avtobusom, niti ni pretirano draga, niti ne predolga, vozniki precej prijazni in seveda tudi “znatiželjni“, saj vse po vrsti zanima, kje in kod boš hodil. V Kamniško Bistrico po novem vozijo manjši avtobusi, bolj pogosto in za smer Kamnik-Kamniška Bistrica plačaš zgolj 0,80 € (simpatična cena).Ob prihodu v Bistrico se žal hribi niso videli in meglica iznad Bistrice je dala slutiti, da temperature niso ravno visoke, saj je bila tudi cesta poledenela. Bilo je še nekaj pohodnikov, ki so že hiteli v smeri Kamniškega sedla. Sam sem si počasi nadel gamaše, pojedel banano, ter se s počasnimi koraki napotil v isto smer. Še vedno pa nisem vedel, kam naj se odpravim … “se bom že v Klinu odločil”, si rečem in se korajžno zapodim navzgor. Z mislimi ne vem točno kje, s pogledom uprtim v poledenelo stezo, se kar hitro dvigam in kaj kmalu dohitim trojko, a je nočem prehiteti, odločim se da bom hodil za njimi, vsaj do odcepa za Repov kot. A pri odcepu ugotovim, da ni nihče hodil v Repov kot in nekaj urno gaženje snega mi ni pri srcu, razmišljam tudi o strmih odsekih Repovega kota in o Planjavskih zelenicah … malo me postane strah, zato se odločim za Bosovo grapo v Brani, ki sem jo že dvakrat obiskal.Zaženem se v breg pod Pastirci in ujamem trojko, ki je na odcepu za Bosovo grapo malce počila, spregovorimo nekaj besed, a ko se pogled ujame z grapo sem razočaran. “Saj ni nič snega“, milostno zacvilim, pa mi gospod iz trojke pravi, da bo zgoraj verjetno bolje, a je vprašanje, kake so razmere v grapi in naj bom previden. Sami gredo v Wisiakovo grapo v Planjavi in prav mika me, da bi jih poprosil, ako bi se smel njim priključiti … , a besede mi ne gredo z jezika, tako da predenj karkoli rečem, trojka že odide naprej. Ostanem sam … s pogledom na slabe razmere v grapi, možgani pošiljajo razne informacije, ki me pustijo hladnega, začenjam se ohlajati, zato se odločim …Grem v grapo, pa kar bo, pa bo …Pospravim pohodne palice, si nadenem dereze, pripravim cepina oz. bajlo, zaščitim glavo s čelado, pojem malce čokolade, popijem par požirkov pijače, sežem še po telefonu, da sporočim prijatelju in sestri spremembo vzpona … za vsak primer in že se zakadim v grapo. Trojka spodaj me opazuje, kako napredujem … kar gre do skoka … ki ni zalit in kjer je potrebno kombinirano plezanje oz. drajtuling.Ko pridem do same grape, ugotovim da je sneg še kar v redu in da bo lažje, kot sem pričakoval, zato hitro napredujem navzgor. A veselja je kmalu konec, pred menoj se pojavi skok, ki ni premogel niti za eno lopato snega, bilo je pa vse okovano v led. Kaj pa sedaj, sem se spraševal … boš preplezal nezavarovan, boš naredil obvoz, boš obrnil …Zagrabil sem ledni orodji in jih z jezo in ihto začel zabijati v led … a ostal sem na istem mestu, le da mi je ves led končal za vratom … aha treba bo bolj elegantno, z zatikanjem cepina za male oprimke in se na nek način goljufanja povzpeti preko skoka. Bilo je tvegano, nič varovano, strgal sem si še rokavico a čez pa mi je le uspelo priti in pogled po grapi proti Kaptanu je izgledal zadovoljiv. Takrat se še nisem zavedal, da sem si s preplezanim skokom odrezal povratek, saj je bil moj “prusik”, dolg le 10 m, prekratek za “abzajl“.
Kar nekaj metrov po grapi navzgor je bilo čudovitih, a vedel sem, da je vsega lepega enkrat konec … pričakal me je ojužen sneg, v katerem sem se “matral“ gaziti do kolen, do naslednjega skoka, ki je bil seveda tudi poledenel, a lažji kot prejšnji. Nad skokom so bile razmere za spremembo spet dobre, a le do naslednjega skoka, ki je bil čisto leden, jaz pa v eni roki Grivelovo bajlo, ki je prijela res super, v drugi roki pa mali Cassinov cepin (Cobra), ki se je od ledu odbijal, kot da bi bil gumiran, pa tudi konice derez so komaj kaj prijemale, a šlo je pa le in to čez “ta prav led“.Nad skokom me je pričakala pometena grapa, izredno trda, ki je dovoljevala lepo “pikanje“ z lednimi orodji vse do naslednjega skoka, ki je bil čisto gol, nezasnežen, pa tudi nobenih obvozov ni dovoljeval. Plezanje v senčni grapi po skalah, brez rokavic, ob kar močnem vetru … ja precej se mi je “zanohtalo“, začel sem preklinjati, bentil sem sam nad seboj, češ ali mi je tega treba, zavedati pa sem se tudi začel, da pot vzpona žal ne more biti moj sestop …Čakalo me je še nekaj lažjega “pikanja“ po grapi do škrbine pod Kaptanom (za Butaro), kamor pripelje še ena dosti težja smer iz južne smeri in to je seveda Bobnarjev plaz. V škrbini sem malce počil, jedel in pil, ter se spraševal kaj sedaj narediti … možnosti sta bili dve. Ali se povzpeti na zaledenel Kaptan in sestopiti po južnih pobočjih Brane direkt na Jermanco, ali pa vzpon podaljšati na vrh Brane ter sestopiti po zelo nevarnem severnem pobočju Brane, t.i. Štajerc ekspresu, do koče na Kamniškem sedlu.Malce me je začel preganjat tudi čas, saj se je ura že krepko nagnila v popoldansko uro. Ako bi uspel srečno prečit severna pobočja Brane, bi lahko zasilno prenočil v zimski sobi na Kamniškem sedlu in naslednje jutro varno sestopil v dolino Kamniške Bistrice. Poiskal sem telefon, ga vključil, ter nove spremembe javil prijatelju in sestri, da bo vsaj nekdo vedel za mojo novo pot oz. cilj. Kolega sem obvestil, da se slišiva, ko dosežem vrh Brane, ugasnil telefon zaradi varčevanja z baterijo, pograbil ledni orodji in se zagnal iz škrbine proti južnemu slemenu Brane visoko nad Blekom.Proti vrhu Brane me je čakal le še lep, razgleden in ne preveč težak vzpon, ki pa je bil zabeljen z orkanskim vetrom zahodnih do severnih smeri.Na vrhu nisem občutil nobene sreče, nobenega zadovoljstva, razgled je bil sicer prelep z dodanim orkanskim vetrom, mene pa je samo zanimalo ali se morda na severni strani ostenja Brane vidi kaka stopinja-gaz, ki bi mi olajšala sestop proti Kamniškemu sedlu. Ne … nič ni bilo videti … zaskrbelo me je.Videl sem kočo in ljudi pred njo, toda do tja me je vodilo prečenje severnega pobočja lijakaste oblike, ki se konča nekaj sto metrov nižje. Kljub čudovitim razgledom, ki jih ponuja Brana, ne smem pozabiti, da je Brana na tretjem mestu po številu smrtnih žrtev v Sloveniji. Nič kaj vzpodbudno razmišljanje pred sestopom … poklical sem še prijatelja, mu sporočil novico, ter ga obvestil da se slišiva, ko dosežem Kamniško sedlo … Obiskali sta me še planinski kavki, ki sta iskali drobtinice priboljška in to mi je bilo sporočilo, da nekdo bo pa le pazil name. Rade volje sem jima odstopil skoraj cel sendvič s sirom in salamo in ju v samogovoru polglasno prosil, naj poskrbita za varen sestop.Tako … začela se je kalvarija … veter je igral na nebeške orgle in vrtinčil sneg na grebenih, pogled na bližnje gore (Turska gora, Rinke,Skuta …) je razkril dejstvo, da sem tukaj sam, občasno sta me v nizkem preletu pozdravili kavki, ki sta se nadejali še kakega priboljška, fotografiral nisem skoraj nič več, saj sem se preveč bal zdrsa.
Na začetku sestopa je bil sneg čudovit, lepo pomrznjen tako, da je bil sestop prava uživancija, saj so dereze in cepini lepo prijeli, a le do takrat, ko sem začel prečiti v lijak. Kar naenkrat sem bil preko kolen v napihanem snegu, spodaj pa se je čutila poledenela skorja, na kateri dereze niso prijemale preveč dobro, s cepini pa sem kopal za nekim bolj solidnim snegom, ki bi omogočal bolj varen sestop. Naslednjih nekaj deset metrov prečenja naprej novo presenečenje – kloža, sitna, zoprna stvar. Ko sem udrihal s cipini in derezami v pobočje, je vse donelo … oj … treba bo nežno, počasi … previdno korak za korakom, ritensko navzdol in rahlo v levo proti sedlu. Ko tako počasi sestopam, opazim kažipot (“štanga“ s smerokazi), super, vem da sem na pravi poti in še počil bom pri njej. A do tam je še daleč, še kar nekaj višinskih metrov in tudi prečenja. Ves čas sestopam ritensko, saj si drugače sploh ne predstavljam, noge trpijo, saj so ves čas v enakem položaju. Ena roka, druga roka, ena noga, druga noga … oh kolikokrat bom moral to še ponoviti. Težave na pobočju ne pojenjajo, saj se sneg konstantno menja, veter mi zlovešče grozi, da me bo odpihnil, če ne pohitim, a sam pri sebi poskušam biti miren in presoden, ko sem utrujen, malo počijem in hitro nadaljujem, za fotografiranje ni časa, ne moči, volje, energije … samo čim prej do “štange“. Kmalu jo dosežem, kar objamem jo, malce posedim, napravim posnetek, a žal moram naprej, noč se bliža, sedlo je še daleč …Čas … ta večni sovražnik in prijatelj.Sneg se še naprej menja, kar v pasovih, malce boljši, pa udiranje v pršič, pa totalni led, da stojim samo na prednjih špicah derez in z zabitimi cepini, a le kake dva centimetra … Čas pa me preganja in preganja, skrbi me … Postajam tudi že utrujen od ponavljajočih se gibov zato se za trenutek ustavim, noge me že pečejo, počepnem … takrat pa ledena strmina vzame derezi … zdrsnem in obvisim na cepinu … “NEeeee …“ to je bilo vse kar sem izustil. Ne sedaj, tako blizu konca, ko me do sedla loči le še padajoči greben Šije. Oja, sedaj, sedaj sem moral zbrati zadnje atome moči, saj se je sneg preobrazil v čisto ledeno pobočje … niti kančka sledu o snegu, tistem napihanem ali pa o juženem ali kakršnemkoli drugačnem … zgolj samo led. Led zgoraj, led spodaj, led desno in seveda tudi levo. “Ojej“, kam sem prišel, pa tako blizu je Sedlo … V glavi se mi začno rolati različni scenariji, a misel na Okrešelj, par sto metrov nižje, me zelo strezni in pripravi do tega da z ihto, jezo in trmo prečim še nekaj ključnih mest do prvih skal, kjer sem si lahko za trenutek oddahnil. Čakalo me je še nekaj deset metrov prečenja poledenelega pobočja, kjer so bile razmere res težke … orkanski veter s snežinkami se mi je zaganjal v telo, ki je bilo le na štirih drobnih točkah povezano z ledenim pobočjem. Naenkrat se greben prevesi na sedlo in lahko se vzravnam, veter se zaletava v telo, obrnem se in pogledam nazaj, Brani v pozdrav dvignem cepin …,nič ne fotografiram samo nemo gledam, preletita me kavki … zažvižgam jima v pozdrav in vabilo na kako drobtinico h koči na Kamniškem sedlu. Počasi sestopam na sedlo, nevarnosti je konec, prižgem telefon, ni signala … Hodim okoli koče, iščem signal, ki ga noče biti, rad bi javil sestri in prijatelju … Odločim se, pokličem na 113 in jim javim da je vse v redu, ako bi slučajno kdo klical. Takoj me zvežejo s centrom za obveščanje, kjer ugotovim, da je že sprožena reševalna akcija. Z moje strani sledi preklic akcije, a me kmalu zatem kliče načelnik GRS Kamnik, zanima ga kakšna je situacija, ali potrebujem helikopter, ali ostajam v zimski sobi na sedlu, ali sestopam in podobno.
Ko mu razložim situacijo in povem, da sestopam v Bistrico, mi zaželi varen sestop ter mi naloži obvezo, da pokličem njega in center za obveščanje, ko pridem v dolino. Dogovorjeno!Zaradi izklopljenega telefona in območja brez mobilnega signala sem bil dolgo časa nedosegljiv, zato se je sestra zbala, da bi bilo lahko kaj narobe in sprožila reševalno akcijo, ki k sreči ni bila potrebna.Zdaj sem si za trenutek oddahnil, se sesedel v zimski sobi, pojedel banano, čokolado in popil nekaj tekočine … ampak treba bo dol, v dolino, noč že prihaja … vpišem se še v knjigo, zapustim zimsko sobo in skrbno zaprem vrata. Cepina zataknem za nahrbtnik, izvlečem pohodne palice, fotografiram še z večernim soncem obsijano Planjavo in že hočem zapustiti sedlo, ko zaslišim kavki, ki sta videti zelo razburjeni. Kaj neki jima je … ah seveda, obljuba dela dolg, nahrbtnik z ramen na tla in po priboljške za kavki, ki sta radovedno prišli čisto blizu. Ni problema … za tako spremstvo se vedno najde kak priboljšek … tokrat v obliki čokolade. Zažvižgam jima v pozdrav, za trenutek se mi pogled ustavi še na Brani … hladna v senci in njeno severno pobočje še temnejše, skoraj grozljivo, zmrazim se … grem.S sedla se hitro spuščam proti dolini, a ko pridem do Pastirjev, me zajame noč, tako da mi preostanek poti dela družbo umetna luč, brez nje bi bilo kar težko. Telefon imam sedaj prižgan in prijatelji mi sporočijo, da me čakajo v Bistrici, super, ne bo mi potrebno skrbeti še za prevoz.V trdi temi prisopiham v Bistrico kjer me čakajo prijatelji (malce so celo jezni name), zvoni mi telefon, iz centra kličejo in jih zanima če sem že v dolini. Zahvalim se jim za skrb, hočemo se ustavit na pijači v Bistrici, a je dom že zaprt, zato se odpravimo k Jurju v upanju, da bo Marjan še imel odprta vrata. Brez problema nas je postregel, žganje in čaj za zdravje in pivo za žejo. Poklical sem še načelnika Kamniške GRS in mu javil, da sem na varnem. Kasneje se nam je pridružil še en poba, kamniški gorski reševalec, tako da smo še malček posedeli in v prijetnem ambientu razpravljali o hribih, življenju, politiki …Nas pa je čakal še prevoz proti domu, zato smo se zahvalili in poslovili.
Na večno se ponavljajoča vprašanja o tem, kaj neki iščem tam, v tem nekoristnem svetu, pa zgolj eno kratko razmišljanje.
Iščem sledi izgubljenih ljudi …
Iščem, česar nimam, iščem česar še ne vem, včasih pa iščem kaj, česar sploh ne smem.Vedno … iščem … iščem … doma ali po svetu … iščem … iščem … sebe.
Najdeš pa le svoje poti in na njih svoje in tuje sledi.
Kdor išče cilj bo ostal prazen,ko ga bo dosegel.Kdor išče, pa najde pot,bo cilj vedno nosil v sebi.(Nejc Zaplotnik)
Gora ni nora,nor je tisti,ki gre gor.Ah, kje pa….,dajte ga no srat.Nor je tisti,ki ne gre gorin se tam v dolinidolgočasi in sameva.
Življenje je popolno in zato nepredvidljivo.
Kamniški občan(1983), avtor Cene Griljc
Osemnajst jih je že umrlo na tej gori.Največ pozimi. Vsak izmed umrlih je hotel samo na njen vrh in nič več. Res velik davek za tako skromne želje. Kdo je zanj kriv.Brana prav gotovo ne. Klici s te gore so prepogosti. O njih gorski reševalci veliko razmišljamo in iščemo odgovore. Niso krive gore, takšne so kot v svoji prvobitnosti, le človek jih vedno bolj osvaja in one osvajajo človeka. Spreminjamo se torej ljudje. Če v življenju počenjamo marsikaj za vsako ceno, potem tega ne delajmo v hribih. V gorah, je pri vsakem vzponu nekaj tveganja, zato torej nepripravljeni in v neprimernih razmerah hočemo cilj, ki brez še večjega tveganja ni dosegljiv.Doseči vrh je nekaj vzvišanega, siliti k vrhu za vsako ceno in umreti za nič, to pa je neodgovorno in noro. To ni več alpinizem in kdor tako dela, ni alpinist. Mnogi, ki so umrli na Brani so precenjevali svoje moči in izkušenost in prav bi bilo, da so nam te žrtve le v poduk in ne strah pred gorami.Besedilo in fotografije: Srečnež