Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, četrtek, 26. september 2013, ogledov: 3729

Podjetja smo ljudje

Predstavljamo poklice: industrijski reševalec, Tomo Drolec - gorski reševalec

Francoska družba Alstom, glavni dobavitelj opreme za blok 6 v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ), je pred začetkom gradnje leta 2011 začel iskati profesionalno ekipo za reševanje z višin. Zahtevali so mednarodni izpit za višinske delavce, imenovan Irata 2, kjer je vključeno tudi reševanje, obenem pa so dvomili, da smo v Sloveniji to nalogo sposobni speljati sami.

ImageHandler2.ashx B64B0422_resize

TEŠ je predlagal da se v smislu zniževanja stroškov poiskusi to urediti s slovenskimi izvajalci ter povabil k pogajanju podjetje Višinski d.o.o., ki je podobna dela že opravljalo med leti 2000 in 2004 ter Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS). Poudariti je potrebno da bi v nasprotnem primeru tuje družbe TEŠ stale vsaj dvakrat toliko. Vodja projekta družbe, Tomo Drolec, industrijski in gorski reševalec, se je po pogajanjih za posel uspešno dogovoril in zdaj s svojo ekipo že drugo leto zapored izvaja te naloge. Povprašali smo ga o njegovih izkušnjah v tem poklicu in o dosedanji praksi reševanja v TEŠ. Ker sva oba s Tomom gorska reševalca in sva bila tudi sošolca na izpitu, naj mi bo tokrat dovoljeno tikanje.

Tomo, je bilo težko priti do tega posla?
V TEŠ-u so me poznali že od prej. Vedeli so, da sem gorski reševalec in da bi bil z ekipo domačih ljudi sposoben to speljati. S TEŠ-em ter GRZS smo se dogovorili, zadeve predstavili Alstomu, glede na to da nismo industrijski reševalci, kar so zahtevali, smo predstavili kakšna znanja in izkušnje imamo. Podprla nas je tudi GRZS in tako smo se dogovorili. Pred začetkom del smo imeli vajo na kateri smo se dobro izkazali in od takrat naprej sodelujemo s TEŠ-em ter posredno z Alstomom.

Je bila vaja je tudi preizkus sposobnosti?
Niti ne. Bila je obvezna po pogodbi. Kasneje smo imeli še vaje, ker je konstrukcija kotlovnice rasla, da smo trenirali, kako bi potekalo spuščanje.

Nam lahko poveš, s čim se sicer ukvarjaš?
Sem višinski delavec. Delal sem po vsej Sloveniji od sanacij betona na višinah, do vzdrževalnih del. V TEŠ-u sem delal na sanacijah hladilnika na bloku 4 in dimnika na bloku 5.

Kaj so zdaj vaše naloge? Koliko vas je in kako imate organizirano delo?
Po pogodbi smo zadolženi za reševanje z višin. To pomeni, če kdo pade in so možni dostopi le po vrvi, to naredimo. Vsi imamo narejen tudi 80-urni tečaj prve pomoči, saj se je do zdaj izkazalo, da je tega dela veliko, od ureznin, pa do srčnih infarktov, te smo imeli tri, vse to delo pa niti ni izrecno napisano v pogodbi. Tu je le tisoč delavcev vsak dan in se marsikaj dogaja. Mnogi delavci se dnevno obračajo na nas, vsak dan npr. merimo 5-6 ljudem krvni pritisk, če se slabo počutijo. Smo kot neka svetovalna preventivna služba. Če gre za hujše poškodbe, jih napotimo v Zdravstveni dom Velenje. Vseh nas je 11. Nekaj je zaposlenih v mojem podjetju, ostali so samostojni podjetniki. Trije dežurajo čez dan, dva ponoči. Z društvom gorske reševalne službe (GRS) Celje imamo sklenjeno pogodbo za primere hujših nesreč, saj bi bili v takih primerih trije dežurni premalo.

Kako ti je uspelo sestaviti ekipo?
Dal sem povpraševanje v društvih GRS Celje, Koroške in Maribor. Z vsake postaje nas je nekaj, največ pa iz Celja.

A ste tako usposobljeni, da lahko vsak dela vse?
Imamo dnevno vodjo ekipe, to je tisti, ki organizira reševanje, ostali spuščamo po vrvi, nudimo prvo pomoč in drugo. Vsi smo torej usposobljeni za vse. Vodja obvlada angleščino in pasivno nemščino da se lahko pomeni, a se je izkazalo, da v primeru pomoči jezik sploh ni problem. Vedno kdo priskoči, ki zna prevajati. Je pa na gradbišču res veliko različnih jezikov.

Kako poteka vaš delovni dan?
Začnemo ob 6.30. Eden od naših mora biti stalno prisoten na kotlovnici bloka 6, takšno zahtevo je postavil Alstom. Tam se menjamo, ostala dva sta v kontejnerju, da se lahko obrnejo na nas. Na gradbišču delamo obhode, saj se dnevno spreminjajo dostopi, pristopi in nevarnosti. Pogosto se delavci obrnejo na nas, ker vedo, da smo višinski delavci in jim urejamo varovanja, jim svetujemo. Pomagamo tudi Alstomu in njihovim podizvajalcem.

Kakšne nesreče oz. posredovanja ste imeli do zdaj?
Reševanja z vrvno tehniko do zdaj ni bilo. Alstom se je najbolj bal obviselega na vrvi. Delavci so namreč pripeti v pasovih in če bi obviseli, je to zelo nevaren položaj, saj lahko že po pol ure pride do odpovedi ledvic in smrti. Zato tudi opravljamo dežurstvo, da bi lahko takoj posredovali. A na srečo teh primerov ni bilo. Je pa kmalu po začetku dežuranja prišlo do nesreče, ko je tri tonska cev stisnila delavca na višini 20 metrov. Obstajal je sum poškodbe hrbtenice. Posredovanje je bilo kar zahtevno, s kolegom pa sva bila sama, ker je bila sobota. Prestavila sva ga v nosila kar nikakor ni bilo lahko. Na srečo nama ga je uspelo spraviti dol z dvižnimi košarami.

Letošnjega avgusta je delavec padel z večje višine, to je z 15-tih metrov in se hudo poškodoval. Padel je v neugoden del jaška za dvigalo. Tudi njega je bilo težko naložiti, vendar smo tudi to uspešno izvedli. Fantje, ki so posredovali, si lastijo zasluge za to, da bo delavec še hodil in normalno funkcioniral. Na koncu se je izkazalo, da je imel poškodbo medenice. Če bi narobe odreagirali, bi bilo hudo narobe. Izkazalo se je, da je dobro, da opravimo veliko vaj, spuščanja idr. Omenil bi še eno nesrečo, ko sta se prevrnila dva delavca in se je bilo težko odločiti, komu prej pomagati. Tudi takrat smo dobro odreagirali in podjetje kjer sta delavca zaposlena, se nam je zahvalilo za posredovanje, saj smo bili na težko dostopnem kraju, na ozkih stopnicah, kjer ni bilo lahko nositi. Do zdaj so se fantje res izkazali.

Kaj in koliko trenirate?
Vadimo vrvno tehniko, spuščanje z nosili, ker je to eden najtežjih segmentov reševanja. Vsak, ki je dežuren, ima na mesec obvezne tri vaje, lahko tudi več. Sami smo se tako odločili. Izkazalo se je namreč, da te dežuranje spravi v pasivnost, ko pa pride do intervencije, je težko pravilno odreagirati.

So ti kaj znane izkušnje z drugih podobnih delovišč?
Alstom tega noče preveč komentirati, čeprav smo varnostne inženirje o tem že spraševali. Znano mi je, da je na njihovem delovišču prišlo do tega, da je konstrukcija kotlovnice začela drseti in tisti, ki so bili pravilno pripeti, so umrli. Konstrukcija je izredno varna, a ko jo zapre fasada, se višine ne vidi več, luknje niso vse dobro zavarovane, delavec se že počuti varnega, nevarnost pa še vedno obstaja. Takih pasti in poškodb je na gradbiščih največ.

Vrniva se malce na začetek. Kakšna znanja so potrebna za reševanje? Nam lahko zaupaš, kje si jih ti pridobil?
Gorski reševalec mora poznati vrvno tehniko, ki je natančno določena. Tu so potrebna še znanja industrijskega reševalca, kar pomeni, da so izredno dobrodošle izkušnje z višinskimi deli. Kot nekakšni dežurni bolničarji smo se dodatno izobrazili tudi z znanji krvnih tlakov. Moram priznati, da so nas delavci na začetku gledali postrani, zdaj pa so nas vzeli za svoje in nas pogosto obiskujejo. Smo kot nekakšni svetovalci. Znanja gorskega reševanja sem se priučil v GRS Kamnik, na kar sem zelo ponosen. Tam sem bil dolgo časa pripravnik, ker sem imel prevelike želje po plezanju in letenju s padalom. Kasneje sem se preselil v Šoštanj in izgubil stik z matičnim društvom, sem ga pa na novo navezal z GRS Koroške. Z veseljem povem, da so me vzeli za svojega in zdaj sem tam aktiven. Znanja višinskega delavca sem pridobil v 12-letni delovni karieri.

Kakšno opremo imate na voljo?
Opremo imamo večinoma od proizvajalca, francoskega podjetja Petzl, ker ima vse predvideno za reševanje. Oprema je tipizirana, to pomeni, da je proizvajalec predpisal način uporabe in dele opreme ki jo lahko uporabljamo za reševanje. Že v pogodbi je določeno, kaj vse moramo imeti. Opreme za vrvno tehniko imamo veliko, npr. tri 200 metrske vrvi, ker so objekti visoki. Če našo opremo primerjamo s kakšno GRS postajo, smo kar dobro založeni. Imamo tudi precej opreme za prvo pomoč, npr. dvojna koritasta in ena zajemalna nosila.

Ste imeli že kakšen primer da ste morali klicati GRS Celje?
Ne, sem pa kot vodja dosti prisoten v Šoštanju in me v primeru intervencije pokličejo da pridem na pomoč. Imam kratek odzivni čas, a največkrat fantje že sami vse uredijo.

Povedal si, kaj so skupne točke reševanja v gorah in na gradbišču. Kakšna pa je razlika med reševanjem v naravi in na gradbišču? Kaj so posebnosti?
V naravi je ponavadi težje reševanje, ker moraš ponesrečenca najprej najti, narediti za spuščanje sidrišča, na gradbišču pa sporočijo točno lokacijo, za sidrišče pa lahko uporabiš dele konstrukcije, vendar pa moraš paziti da se ne pritrdiš na profil, ki še ni privijačen. Na gradbišču so vedno prisotni drugi delavci, ki so tudi pripravljeni pomagati, kar sicer ni slabo, vendar moraš paziti, da kdo ne zavede. V primerih večjega reševanja bi morali ustaviti vsa dela na gradbišču, ker je sicer nevarno tudi za reševalce.

Kaj je za vas najbolj problematično? Česa se najbolj bojite? Kje bi se lahko zakompliciralo?
Včasih gledamo, ko delavci delajo na težko dostopnih mestih in ob tem razmišljamo, kako bi prišel do njega v primeru nesreče. Pogosto delavce dvignejo z gradbenim žerjavom na kake nedostopne dele konstrukcije in če bi na kakšnem profilu obvisel, bi imeli reševalci izredno težko delo priti do njih. Tega se bojimo. Pa množičnih poškodb. Na odrih je včasih veliko delavcev. Če bi morali pomagati več ljudem naenkrat, je ta ekipa premajhna, čeprav nas je načeloma dovolj.

So industrijski reševalci prisotni še na kakem drugem delovišču v Sloveniji?
Ne, to je prvič. Tudi v TEŠ so spoznali, kako je to koristno, nenazadnje je tudi zdravstvenemu domu Velenje jasno, da bi sami na gradbišču izredno težko posredovali.

Koliko časa boste še prisotni na gradbišču? Kaj boš počel, ko bo gradnja končana?
Začeli smo marca 2012, septembra nam pogodba poteče, a se pogovarjamo o podaljšanju. Možno je, da bomo zmanjšali število reševalcev, saj se obseg zahtevnih del zmanjšuje, a skupaj z investitorjem ugotavljamo, da bi bilo preveč rizično če naše prisotnosti na gradbišču po septembru ne bi več bilo. Zato se dogovarjamo o naši prisotnosti do konca leta, morda z enim reševalcem tudi po novem letu. Praksa je pokazala, da je dobro za delavce in varstvo zdravja, da smo prisotni. Na tiho si želim, da bi šel s tem programom še na kako drugo evropsko gradbišče, saj se je izkazal za uspešnega. Alstom je z nami zadovoljen, čeprav s svojimi podizvajalci niso vedno zadovoljni. Nas so ob naših reševanjih pohvalili. Če ne bo šlo drugače, se bom spet lotil višinskih del, se pa pozna recesija v gradbeništvu in je teh del bistveno manj kot jih je bilo pred leti.

Besedilo: Vladimir Habjan

Vir: www.nas-stik.si 

 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2024