Gorski reševalki, foto: Matjaž Šerkezi
Sidrišče
Večerno sonce
Navigacija ..., foto: Matjaž Šerkezi
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Matjaž Šerkezi, ponedeljek, 17. april 2017, ogledov: 8153

Gorski zdravniki

Nedeljske novice - Tina Horvat: kličejo na pomoč: Odnos države do slovenskih gorskih zdravnikov je več kot izkoriščevalski. V svojem prostem času se brezplačno žrtvujejo in rešujejo naša življenja, ko pa opozarjajo, da zaradi slabe organizacije celo umirajo ljudje, jih nihče ne sliši.
Potem ko nas je obnorela serija Gorski zdravnik, smo se vprašali, ali imamo tudi v Sloveniji kakšnega, ki bi vsaj malo spominjal na televizijskega. Toda v naših idiličnih gorskih vasicah zdravnikov sploh ni ali pa so pacientom na voljo samo enkrat na teden, kot na primer na Jezerskem in v Mojstrani. Edini, ki bi jih pri nas lahko imenovali gorski zdravniki, so 15 prostovoljcev letalcev, ki popolnoma brezplačno in v svojem prostem času rešuje življenja v sklopu Gorske reševalne zveze Slovenije. Pogovarjali smo se s tremi.

Po službi še nočno reševanje

Če se televizijskemu gorskemu zdravniku lahko samo čudimo, kako zmore biti vse od zdravnika v ordinaciji do gorskega reševalca, pilota helikopterja in kirurga ter za nameček še psihiater in socialni delavec, je prim. dr. Iztok Tomazin še mnogo več od tega. Je namreč direktor Zdravstvenega doma Tržič, specialist družinske in urgentne medicine, osebni zdravnik številnim pacientom, v prostem času pa tudi zdravnik helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) in prostovoljni zdravnik letalec Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Ter še alpinist, jadralni padalec ...

13slN01 

Le dva dni pred našim srečanjem bi z njim lahko posneli dokumentarec o tem, kako se v naši državi prostovoljci trudijo reševati življenja, ogromno denarja pa gre v druge namene. V ponedeljek zjutraj, pred službo, je namreč že pretekel pol poti na Kriško goro, ko so ga poklicali na pomoč v severno steno Triglava. Ker nihče od peščice drugih zdravnikov gorskih reševalcev ni bil dosegljiv, je obrnil in hitro stekel v dolino, se opremil in se vkrcal v vojaški helikopter. »Seveda sem zaradi te intervencije skoraj zamudil v popoldansko službo. Zvečer, tik pred koncem ambulante, obravnaval sem približno 50 pacientov, sem dobil nov klic centra za obveščanje, tokrat za reševanje hudo poškodovanega avstrijskega turnega smučarja v gorah nad dolino Vrat. Na srečo imam v avtu vedno vso zdravniško in reševalno opremo, zato sem namesto domov počivat odšel na najbližji travnik čakat helikopter. Sledilo je zahtevno nočno reševanje, poškodbe so bile res hude. Ponesrečenec zemeljskega transporta zelo verjetno ne bi preživel, zato moram pohvaliti posadko vojaškega helikopterja, ki nam je z odličnim letenjem kljub temi omogočila hitro reševanje in prevoz kritičnega poškodovanca v jeseniško bolnišnico. Intervencijo smo končali okrog polnoči, naslednji dan zjutraj ob sedmih pa sem obravnaval nove desetine pacientov v ambulanti zdravstvenega doma,« pripoveduje.

Vedno je bil zelo kritičen do neurejenih razmer za helikoptersko reševanje in nujno medicinsko pomoč (NMP) v Sloveniji. Ne zaradi sebe, ampak zaradi varnosti in učinkovitosti te dejavnosti, saj posledice čutijo predvsem najtežji bolniki in poškodovanci. Včasih kdo po nepotrebnem tudi umre, je prepričan. Helikoptersko reševanje bi moralo biti po njegovem mnenju po vzoru gasilcev visoko profesionalno, s takojšnjo vsakodnevno celoletno dosegljivostjo, kompletno dežurno ekipo (zdravnik, gorski in medicinski reševalci, posadka helikopterja), vrhunsko opremo in sodobnimi namenskimi reševalnimi helikopterji. »Slovenija je edina v Evropi, ki sploh nima namenskih reševalnih helikopterjev, ampak samo večnamenske in povrhu vsega zastarele policijske in vojaške. Predvsem helikoptersko gorsko reševanje je zunaj poletne sezone odvisno od prostovoljne, naključne dosegljivosti zdravnikov in gorskih reševalcev, kar pomeni veliko izgubo časa pri aktivaciji in predvsem mnogokrat predolgo čakanje na pomoč. Neurejena organiziranost je tudi veliko breme za peščico usposobljenih zdravnikov, ki smo prostovoljno v stalni pripravljenosti in moramo nenadoma oditi na reševanje. S helikopterjem, ki mora zaradi tega delati tudi zamudne in drage ovinke, nas pobirajo na vseh mogočih mestih - na domačih travnikih, parkiriščih pred trgovino, v gorah ... To je zelo stresno, čeprav je uspešna pomoč tudi izpolnjujoča. Še bolj bi bila izpolnjujoča in učinkovita, če bi potekala v dobro organiziranem sistemu.«

Za minute gre, mi pa zamujamo

Tudi zdravnica Eva Pogačar, dr. med., je razpeta med številne službene in humanitarne obveznosti. Polovično je zaposlena kot anesteziologinja v bolnišnici Jesenice, polovično pa dela pri HNMP na Brniku. Je tudi ena od štirih zdravnic letalk pri GRZS. Razumljivo je, da ob vsem tem nima časa, da bi gledala gorskega zdravnika, je pa seveda veliko slišala o njem, in zdi se ji, da gre za veliko pretiravanje. »Seveda slovenski gorski zdravniki, če nam že tako rečete, delamo povsem drugače in smo od svojega dela mnogo bolj izčrpani, kot je televizijski,« pripoveduje 54-letnica iz Studenčice pri Lescah, ki je tudi mama dveh že odraslih hčera. »Naše redno delo je zelo utrujajoče, potem pa si v prostem času vedno na razpolago in te lahko kadar koli pokličejo za v akcijo. Včasih te dobijo v zelo neugodnem trenutku, med kosilom, ko so obiski, sredi noči ali v trgovini. A ker ni nikogar drugega, moraš iti.«

13slN04 

Tako kot dr. Tomazin je tudi Pogačarjeva prepričana, da bi moral biti helikopterski del GRZS organiziran z dežurstvi v nekaj bazah po Sloveniji, ne pa da iz klicnega centra iščejo zdravnike in jih potem pobirajo po travnikih po vsej državi. Se tudi njej zdi, da je zaradi tega njihova pomoč kdaj že prišla prepozno? »Prepričana sem, da ja, saj gre velikokrat za minute, vendar pa tega nihče ne more dokazati. V moji zadnji akciji, šlo je za gozdarsko nesrečo, je bila sprva intervencija HNMP, a smo se takoj aktivirali tudi GRZS in tudi takoj prišli na kraj nesreče. Ponesrečenca smo oživljali in je preživel. Zagotovo lahko trdim, da bi umrl, če bi prišli 10 minut pozneje, kar bi se zgodilo, če bi morali posamezne člane pobirati po Sloveniji.«

Kaj pa misli o tem, da za svoje delo ne dobijo plačila? »Gorsko reševanje je pri nas že od nekdaj prostovoljno in tudi meni se zdi to samoumevno. Vsi smo predani hribom in z njimi gor rastemo, zato se nam zdi prav, da pomagamo ljudem. Mislim, da nikomur od nas zdravnikov letalcev ne gre za denar, ampak si vsi želimo samo boljše organizacije. Zelo me žalosti, da nas ta država sploh ne sliši in ne zna tega urediti,« je kritična.

Zadnje besede

»Biti gorski reševalec pomeni žrtvovanje prostega časa za prostovoljno pomoč. Poleg reševalnih akcij gre veliko časa tudi za usposabljanje, vaje in druge aktivnosti, ki jih članstvo v GRZS zahteva. Praviloma so reševalne akcije v gorah težavne, saj gre za izjemno nevarno in izpostavljeno okolje, ko te že napačen korak lahko stane tudi življenje. Potrebne so popolna koncentracija in pazljivost, predvsem pa ustrezna usposobljenost in primerne izkušnje, tako iz gora kakor tudi iz medicine. Vsekakor to ni delo za omahljivce,« pripoveduje glavni gorski zdravnik v Sloveniji, dr. Rok Maček iz Velenja. Je predsednik Komisije za medicino pri GRZS, kot specialist družinske in urgentne medicine je zaposlen v Urgentnem centru bolnišnice Celje in je vodja enote Splošne nujne medicinske pomoči. Večino (službenega) časa dela kot urgentni zdravnik v reševalnem vozilu, sodeluje pa tudi v enoti HNMP na Brniku. V prostem času se posveča družini in goram, seveda kadar ne sodeluje v reševalni akciji kot zdravnik letalec GRZS. Televizijske serije o gorskem zdravniku ne spremlja, vidi pa ključ za njeno priljubljenost v lepoti narave, domačnosti in umirjenosti, kar v teh časih vsi malo pogrešamo.

Glavni problem pri svojem poslanstvu vidi v pomanjkanju zdravnikov, tako v javnem zdravstvu kot v GRZS. »Število akcij se iz leta v leto povečuje, ljudje vedno pogosteje zahajajo v gore tudi ob delovnih dneh in takrat je res težko najti zdravnika, ki lahko zapusti svoje delovno mesto in sodeluje v reševanju. Pravega posluha pri delodajalcih pa je za naše aktivnosti vedno manj.«

In kako se tako on kot verjetno tudi njegovi kolegi prostovoljci odklopijo od nenehnega stresa? »Dobro strokovno medicinsko in reševalsko delo je tisto, da lahko po zahtevni akciji, tudi če se konča tragično, zvečer mirno zaspiš. Da te ne preganja, da nisi dal od sebe maksimuma. Seveda pa se te vsaka zgodba dotakne in s seboj nosiš obraze ljudi, ki si jim lahko pomagal, še bolj pa se spominjaš ljudi, ki jim žal ni bilo pomoči. Neredko si ti oseba, s katero je nekdo spregovoril svoje zadnje besede. A sčasoma se naučiš soočati s takšnimi situacijami. K temu pripomorejo pogovor s kolegi, partnerjem, gibanje v naravi in počitek. Vsakdo si najde nekaj. Ob takšnem delu je to nuja.«

Tina Horvat



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2017