Poleg dokončanja objekta in zunanjosti, za kar društvo še nima dovolj finančnih sredstev, se bo novi predsednik društva osredotočil na aktiviranje članstva, na povečanje strokovnosti, skrb za boljšo preventivo in večje povezovanje ljudi. Kot največjo težavo navaja pomanjkanje časa.
Kaj je botrovalo odločitvi za, ko so te kolegi predlagali? Je to tisto nekaj več, kar bi lahko vsakdo naredil v življenju? Ali morda čim boljša pomoč ljudem v stiski? Ali kaj tretjega?
To je bila kar velika dilema, stopiti v tako velike čevlje predhodnikov. Ta funkcija potegne za sabo ogromno dela. Pa moraš imeti vizijo, kako stvari peljati, da bo od tega neka korist. Srečo (Podbevšek) nam je postavil visoko letvico z ureditvijo prostorov. Saj smo bili vsi zraven, a vseeno je težko imeti dobre ideje.
Si imel kak glavni razlog, ki je odločil?
Mislim, da je čas, da današnja generacija prevzame vodenje postaje, da ne bi prihajalo do prevelikih generacijskih prepadov.
Funkcija predsednika je vsekakor odgovorna, zahteva veliko časa in odpovedovanja. Brez podpore družine gotovo ni šlo?
Če ne bi šlo, potem imaš napačno družino (smeh). Kar nekaj vas je bilo, ki ste me z različnih koncev vabili, na koncu pa se moraš najprej zmeniti doma. Je pa tako, najprej moraš živeti, če imaš za preživetje, potem se greš lahko tudi druge reči. Časa gre pa toliko, da delo težko opraviš s prostovoljno funkcijo. Zadnje tri dni sem na primer porabil le za birokracijo.
S prevzemom funkcije predsednika Društva GRS Kamnik si stopil v velike čevlje predhodnikov, ki so z velikimi črkami zapisani v zgodovini gorskega reševanja na Kamniškem, Maksa Koželja, Pavleta Kemperla, Toneta Škarje, Ceneta Griljca … Kakšni so občutki ob tem?
Čas bo pokazal, kje smo. Ali te ljudje sprejmejo kot vodjo. Če imaš povezovalno funkcijo in strokovnost, potem ti ljudje sledijo oziroma druščina laufa, stvari se premikajo. Če ne, je pa težko.
Zadnje obdobje delovanja društva so zaznamovala gradbena dela. Kaj nas še čaka na tem področju?
Zdaj so na vrsti bolj lepotni popravki. V načrtu je priklop solarne elektrarne, čakamo na soglasje. Še vedno nimamo vode. Po štirih letih se še vedno zapletajo postopki. V okolici objekta imamo še lepotne popravke objekta, nadstrešek in podobne stvari, notri pa je končano.
Kako smo s financami?
Za tekoče poslovanje jih imamo, za naprej pa bomo morali poskrbeti, da bomo dobili še kakšen priliv. Ocenjujem, da nam manjka še okoli 50 tisoč evrov, da bi lahko zaključili objekt. To moramo speljati do konca letošnjega leta, drugače se bo vleklo kot jara kača. Zdaj smo zmenjeni z izvajalcem za fasado, potem pa naprej. Treba bo postaviti ograjo in nasuti zemljo.
Na občnem zboru si povedal, da nameravaš z ekipo dober način delovanja društva nadaljevati. Si imel v mislih še kaj posebnega ali le držati dobro formo še naprej?
Mislil sem na to, da bomo zdaj, ko imamo svoje prostore, začeli bolj delati za strokovnost oziroma za povezovanje ljudi in da bomo postali tudi dobra druščina. Da bodo intervencije potekale ne toliko na sklic, ampak na pripadnost. Strokovnost bo definitivno treba dvigniti zato, ker smo jo v treh, štirih letih, ko smo gradili in nismo imeli toliko časa, malo opustili. Tekoče akcije smo že podelali, ampak manjka nam drila. Je pa to spet izziv, kako to uskladiti v današnjemu času, ko so člani v svojih službah. Če ljudi preveč obremeniš, potem bodo nehali hoditi na društvo. Moramo se zavedati, da smo še vedno le prostovoljci in nismo služba.
Ali to pomeni, da bomo poleg rednih vzgojnih aktivnosti imeli še kakšne dodatne?
Načrt je bil tak, da se določene aktivnosti ob četrtkih, ko bomo obdelali tekoče stvari, preostali čas raje nameni za kakšen element tehnike, za trening ali pa za kakšno predavanje.
Kaj pa nas čaka na področju preventivnega dela?
S povečevanjem obiska v gorah − predvsem turistov, ne toliko planincev in gornikov, bomo morali na neki način najti rešitve. Pa ne le mi, bolj je to problem zveze. Morali bi začeti aktivneje nastopati v preventivnih akcijah in z ozaveščanjem ljudi, pa s kakšnimi tečaji in predavanji. Tudi zato, ker turistične organizacije, recimo Turistična zveza Slovenije, nimajo napotkov, kaj svetovati turistom, ki so šele začeli zahajati v gore. Z njimi se sploh ne ukvarjajo, dajo jim le splošno napotke, potem pa prihaja do raznih intervencij, ki so povsem nepotrebne.
Danes je vodenje društva splet različnih nalog, ne le osnovne dejavnosti, to je reševanja v gorah. Poleg reševanja spada v delovanje društva cela vrsta nalog, ki jih je treba opraviti. Kaj si imel v mislih ob tem, ko si sestavljal ekipo? Kako ti je s člani upravnega odbora uspelo pokriti vsa področja dela?
Mislim, da smo se kar dobro zmenili. Idejo sem že imel, podporo tudi. Prepričan sem, da bo šlo čisto v redu takole naprej. Je pa tako − kot velja za vlado − prvih sto dni se bomo še malo lovili, potem bo pa steklo.
Na kakšen način bi lahko nove prostore bolj oživili, s kakšnimi aktivnostmi?
Najprej moramo postajo aktivirati, da bomo bolj dejavni. Ko bomo sami dovolj aktivni, se bomo začeli ukvarjati s širšo javnostjo.
Danes so člani društva zelo obremenjeni, službe zahtevajo vse več časa in zavzetosti in je težko pričakovati vedno polno udeležbo. Kakšen recept imaš za aktivacijo moštva?
Ni ga. Poskusiti je pač treba, pa potem vidiš, kaj potegne. Definitivno je pa osnova to, da se v novih prostorih začne nekaj dogajati, kar bo za ljudi zanimivo. Potem bi začeli hoditi sem. Take so želje. In če se bomo večkrat zbrali, bomo tudi lažje skupaj delali. Lažje je potem nekomu reči, glej, fajn bi bilo, da bi se spet kaj oglasil. Tako pravijo tudi drugi, ne le mi v vodstvu. Mislim, da je pomembno, da se ljudje med sabo povežejo in začnejo dihati s postajo, ne pa da pridejo le takrat, ko je intervencija. Ker dela je za vse dovolj. Najbolj narobe bi bilo, da bi pet ljudi delalo, ostalih pa ne bi znali privabiti.
Kje vidiš največje težave?
Največji problem je čas. Časa nam vedno primanjkuje, že za sebe, kaj šele za druge stvari. Zelo odvisno je od tega, koliko časa si pripravljen žrtvovati. Je pa vedno prisotno neko odrekanje.
Če po službi nekje še nekaj delaš, to pomeni, da doma nisi z družino. Pa trenirati nimaš časa. Čas potegne vse za sabo. V sedanjosti nam ga kronično primanjkuje.
Želim si tudi nekaj več druženja med člani, saj je to nujno potrebno tudi pri reševanju, si povedal na zboru. Kako si si zamislil ta cilj?
Tako kot sem rekel, s tematskimi večeri in kakšne skupne ture v hribe.
Čaka nas še nekaj dela pri objektu na Veliki planini. Za kaj gre, kakšna dela so potrebna?
Streha je prenovljena, je pa treba zamenjati talne obloge, ker so po dvajsetih letih razpadle. Vse skupaj je zelo odvisno od tega, kako se bomo zmenili zaradi elektrike. Ideja je namreč bila, da bi namestili še talno gretje, a se komplicira zaradi souporabe dela naše elektrarne. Vprašanje, ali bomo to dočakali.
Si že navezal stike z občino, z gorsko reševalno zvezo, z upravo za zaščito, civilno zaščito?
Verjetno imam tu prednost, ker vse že poznam, saj sem bil že prej v takih vlogah, ne sicer v predsedniških. Na zvezi se poznam z vsemi. Informacije o menjavi vodstva so se zelo hitro razširile, v bistvu sem bil kar presenečen.
Na društvu imamo dva pripravnika. Ali se bo trend privabljanja mladih nadaljeval?
Zelo bo odvisno od potreb. In vse je povezano z normativom, ki naj bi se povečal. Omejeni smo tudi s financami. Država nam prizna 28 operativnih članov, mi pa jih imamo zdaj na spisku 38. Za te je treba pridobiti sredstva, da jim pokrijemo opremo. Je pa težko nekemu reševalcu, ki ni več toliko aktiven, ima pa zasluge za preteklo delo in še vedno rad pride na društvo, enostavno reči, zdaj te pa ne potrebujemo več, in ga zbrisati s spiska v zameno za novega. Pogosto pride do situacije, ko starejši reševalci, ki niso več v prvih ekipah, rešujejo med tednom, ko mlajših ni. Treba je najti pravo ravnovesje.
Zaključna misel?
V hribe hodímo, potem bomo pa tudi reševali dobro.
Pogovarjal se je Vladimir Habjan.Foto Vladimir Habjan
15. aprila, 2023
|