»Leta 1922 je bila ustanovljena v Stahovici gorska reševalna postaja. Tedaj je Ivan Krivec, gospodar koče na Kamniškem sedlu, prinesel od Glavnega odbora SPD ustno naročilo, naj zberem dobre fante, ki bi bili sposobni za reševanje v gorah. Z njimi naj ustanovimo gorsko reševalno postajo. Prvi reševalci smo bili štirje bratje Erjavški; polege mene še Lojze, Tone in Peter, Franc Ajdovec, Franc Balantič, Jože Gradišek in Janez Kočar. Nekaj jih je kmalu odnehalo, na njihova mesta pa so prišli bolj izurjeni gonjači kot Peter Uršič, Andrej Šlebir, kasneje pa tudi Pavle Kemperle iz Kamnika. O nesrečah in izgubljenih, če nas niso obvestili kar sami turisti, smo dobivali sporočila od Maksa Koželja iz Kamnika. Takrat še ni pel telefon, zato je bilo treba kar z dolgimi koraki odnesti sporočilo o reševalni akciji Koželju v Kamnik.«
S temi besedami se je v petek 17. junija 2022 v Domu kulture Kamnik začela umetniška predstava, ki je pokazala ustvarjalno moč kamniških gorskih reševalcev, ki smo jo na osrednji prireditvi ob stoletnici organiziranega gorskega reševanja na Kamniškem predstavili kamniški gorski reševalci. S predstavo smo poskušali predstaviti razsežnosti gorskega reševanja, nastalega pred sto leti iz majhne skupine spoštovanja vrednih domačinov, ki so s pogumom in velikim občutkom poklicanosti sami od sebe pomagali ljudem v stiski.
V letošnjem letu praznujemo 110-letnico gorske reševalne službe na slovenskih tleh, ki se je začela z ustanovitvijo prve rešilne postaje v Kranjski Gori 16. junija 1912. Desetletje kasneje se je uradno začelo reševanje tudi na Kamniškem, že precej pred tem pa so že reševali domačini, lovci, gozdarji, oskrbniki in drugi izkušeni gorjani.
Kamniški gorski reševalci so v dveh prizorih prikazali gorsko reševanje pred stoletjem, ko je šlo vse zelo počasi in, kot bi rekli po domače, peš in na roke. Kako zelo drugače je danes, sto let pozneje. Danes telefoni pojejo, da je veselje, in novica o nesreči reševalce doseže v trenutku. Napredek je silovito spremenil delo gorskih reševalcev in potek reševalnih akcij, tudi možnost preživetja ponesrečenih, a narava dela se ni spremenila – gorski reševalec še vedno vstane od kosila ali sredi noči in odide reševat neznane ljudi. Vodi ga ista sila, kot je pred sto leti vodila brate Erjavške in njihove naslednike – želja pomagati. Sprehodili smo se po zgodovini reševanja v gorah nad Kamnikom skozi zgodbe reševalcev, pričevanja rešencev in doživljanje gorsko reševalnega poslanstva s strani svojcev teh plemenitih mož in žena, ki prostovoljno darujejo svoj čas, znanje in izkušnje.
Prisotno občinstvo in slavljence je najprej pozdravil mag. Stanislav Lotrič, namestnik generalnega direktorja Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje. »Ste posebni ljudje v najžlahtnejšem smislu z velikim srcem in predvsem čutom za soljudi v stiski. Vaš prispevek v družbi za neposredno varnost ljudi je neprecenljiv in spoštovan. Posebej je treba poudariti dejstvo, da člani opravljate svoje človekoljubno delo prostovoljno in častno in je za vas značilna zlasti izjemna strokovna usposobljenost, izurjenost in še posebej psihofizična pripravljenost. Nobene besede ne morejo opisati čustev, ki jih doživljajo ponesrečenci, ki ste jih rešili. Reševanje v gorah je tisto, ki določa standarde na tem področju in ti so izredno visoki. Sodobno reševanje v gorah, podprto z zrakoplovi, zahteva nova znanja, dodatna usposabljanja, skratka profesionalnost v vseh pogledih. Vi taka znanja in usposobljenost imate in so rezultat stoletnih izkušenj reševanja v gorah,« je povedal mag. Lotrič. Zagotovil je, da na Upravi ne bodo zniževali standardov, ki določajo varno delo reševalcev in bodo še naprej podpirali in sofinancirali dejavnost gorske reševalne službe in zaključil z besedami: »Našli bomo pot, cilj pa že imamo.«
Dr. Gregor Dolinar, predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, je ob nedavnem datumu, 16. juniju, ko obeležujemo 110-letnico organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, izpostavil odlično sodelovanje z Upravo za zaščito in reševanje, kar je predpogoj za kakovostno reševanje v gorah. Pohvalil je lokalno okolje v Kamniku, ki podpira reševanje v gorah na tem območju. Zahvalil se je vsem reševalkam in reševalcem, ki so v sto letih opravljali to dejavnost in predsedniku GRS Kamnik Sreču Podbevšku izročil simbolično darilo – stometrsko vrv.
Z nagovorom je reševalce počastil tudi župan Kamnika, gospod Matej Slapar. »Občina Kamnik, občanke in občani smo izredno ponosni na vse članice in člane GRS Kamnik, ki ste 24 ur na dan, sedem dni v tednu, 365 dni v letu naklonjeni in čas namenjate čas tistim, ki potrebujejo pomoč. Takih plemenitih ljudi ni veliko in vi to ste, tvegate svoja življenja, zdravje, vse, da greste pomagat. Skupnost, ki ima take posameznike, je lahko le ponosna nanje in to se v Kamniku dogaja že sto let. To ni samoumevno,« je povedal in zatrdil, da bo občina naredila vse, da bi dokončali ureditev svojih prostorov. Župan je ob tej priložnosti Društvu GRS Kamnik podelil svečano plaketo.
Slavnostni govornik, Srečo Podbevšek, predsednik Društva GRS Kamnik, se je vprašal, kaj pomeni teh sto let? »Prvobitna narava je v gorah pomenila na samem začetku nevarnosti, tveganja, in brezkoristnost, če ni bila vezana na človeško delo in pridobitnost. Pomenila pa je tudi nepopisljivo lepoto doživljanja, potrebo po delitvi te lepote in sodelovanja z najbližjimi. Iz nuje in etično samo po sebi razumljivo je izhajala prvobitna »tovariška pomoč« od tistih, ki so to znali in zmogli. Okoliščine so se spreminjale, zmogljivosti so se spreminjale, k sreči pa bistvo še vedno ostaja enako.
Od prvih začetkov reševanja, ko je bilo osnova mukotrpno in fizično izčrpavajoče ter nevarno spravljanje ponesrečencev do doline, kamor je lahko prišel pomagat zdravnik, se je postaja razvila do današnjega stanja, ko moderen stroj pripelje medicino k ponesrečencu in je ponesrečenec lahko prej v bolnici, kakor reševalec peš v dolini pri avtomobilu, pa če še tako hitro teče. Gore pa ostajajo take kot nekoč. Lepe, a še vedno mnogokrat nevarne, nepredvidljive, morda celo z manj ledu pozimi, pa na drugi strani z drugačnimi, novimi pastmi.
Ponesrečenci pričakujejo hitre odzivne čase in vedno višji nivo reševanja ne glede na okoliščine. Še posebej zdaj, ko mobilni telefoni sicer zelo pomagajo pri določanju lokacije ponesrečenega in o dejanskem stanju na terenu. To pa seveda ne spremeni dejstva, da se intervencija takrat šele zares začne, saj je treba poškodovanca oskrbeti in transportirati v dolino v zdravstveno oskrbo.
Veseli nas, da ljudje spoznavajo naše delo in nas podpirajo pri naših prizadevanjih. Zato verjamemo v nadaljnjo prihodnost društva, tako kakor so naši prvi gorski reševalci verjeli, da delajo prav,« je poudaril Podbevšek in napovedal Center odprtih vrat z dobro voljo v društvenih prostorih, ki bodo namenjeni vsem, ki bi se želeli varneje pridružiti uživanju naravnih lepot v – za naše pojme najlepšem domačem okolju.
Čeprav je naša osnovna dejavnost predvsem reševanje in pomoč ljudem v gorah, se zavedamo dejstva, da so največja izrazna in sporočilna vrednost – zgodbe, ki jih povemo, napišemo ali zaigramo. Zato smo vse te različne medije tudi uporabili na umetniški prireditvi.
Literarni Odlomek o začetkih organiziranega reševanja v gorah nad Kamnikom avtorja Franceta Erjavška je interpretiral Tadej Trobevšek. Odlomka Šopek v slovo in Tri iztrganke iz spomina avtorja Mira Štebeta je interpretiral Matej Bizjak. Odlomek Kako sta oče in sin dobila še en rojstni dan avtorja Tadeja Trobevška je interpretiral Primož Hostnik.
Svojo ustvarjalno in umetniško moč smo predstavili v dveh dramskih prizorih: Reševanje nekoč in Reševanje danes, vodja je bil Matic Kozina, igralci pa Tadej Trobevšek, Rožle Repanšek, Boris Bodlaj in Aleš Janžekovič. Moj oči, reševalec, je bil naslov filmčka, ki ga je zasnovala Mojca Volkar Trobevšek, snemal in montiral pa ga je Andrej Podbevšek.
Glasbeno spremljavo je prispeval skladatelj Simon Skalar.
Gostje za okroglo mizo so bili kamniški gorski reševalci: Cene Griljc, Janez Kosec, Jernej Lanišek, Irena Mušič Habjan in Matej Ogorevc. Vsi, od najstarejšega 89-letnega Ceneta Griljca, do najmlajšega Mateja Ogorevca, ki je šele pred kratkim opravil izpit za gorskega reševalca, so v pogovoru izrazili svoje občutke ob reševanjih, ob mnogih srečnih trenutkih in nekaterih tragičnih.
Avtorica in voditeljica prireditve je bila Mojca Volkar Trobevšek, fotografije je prispeval Marko Prezelj, luč in zvok je oblikoval Blaž Flerin, cvetlično okrasitev je uredila Mateja Prezelj, prireditev je organizirala Irena Mušič Habjan.
Za gostovanje se zahvaljujemo Domu kulture Kamnik.
Kamniški gorski reševalci in reševalke se zahvaljujemo obiskovalcem naše prireditve, donatorjem in ljubiteljem gora za podporo našemu društvu.Pripravil: Vladimir HabjanFotografije: Vladimir Habjan