Gorski policist Robert Kralj lahko iz prve roke pove, da se ljudje v gore vse pogosteje odpravljajo po trenutnem navdihu, na slepo, brez predhodne dobre priprave. Mešanica visokih pričakovanj z malo izkušenj pa je bližnjica do nesreče. Obiskovalci gora s takšnim početjem spravljajo v nevarnost sebe in reševalce, a reševalci so doslej vse (le redke so izjeme) po nepotrebnem ponesrečene, zaplezane, obnemogle in pijane iz gora rešili brezplačno. Slovenija je ena redkih evropskih držav, ki solidarno pokriva stroške reševanj, večina drugih alpskih sosed je stroške in tveganja že zdavnaj prepustila zavarovalnicam.
O morebitnih drugačnih rešitvah v Sloveniji govorimo že vsaj desetletje, a prave energije za spremembe ni. Nekateri menijo, da v sistem, ki deluje, ne gre drezati. Drugi so prepričani, da je ukrepanje nujno. Najbolj obremenjeni tolminski, bovški in bohinjski reševalci so letos reševali 136-krat, helikopter je v prvih osmih mesecih odletel na pomoč v gore več kot stokrat. Po zadnjih podatkih iz leta 2010 državo ena sama gorska nesreča stane 4600 evrov. Obisk gora se povečuje.
A urejanje te teme odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov. Rešitve brez tehtnega premisleka bi zgolj podpirale iznajdljive odvetnike in bile daleč od pravičnega. Izstavljanje računov nespametnim planincem se po eni strani sliši všečno. Naj plačajo. Po nepotrebnem so v nevarnost spravili reševalce in v zrak pognali zračno floto ter državni denar. Mogoče bi zaračunavanje imelo preventivni učinek in bi se kdo zamislil vsaj nad stroški reševanja, če ne že nad lastnimi sposobnostmi. Toda krog se s tem širi – zakaj ne bi za reševanje potem plačal tudi pijani voznik, ki je povzročil nesrečo na cesti?
Po drugi strani bi se s plačljivim reševanjem lahko zgodilo, da ponesrečenci v strahu pred računom ne bi zaprosili za pomoč. Dober primer za to je Švica. Ko so pred nekaj leti prenehali reševati nepoškodovane, ki so se zgolj zaplezali ali drugače zašli v težave, se je število smrtnih primerov v gorah povečalo za 40 odstotkov, svari gorski policist Robert Kralj. Podobno dilemo navrže gorski reševalec Žarko Trušnovec: planinec, srečen, da je osvojil vrh Krna, pri koči spije pivo. Ob sestopu si zvije gleženj. Pozabi na pivo in pokliče 112. Prileti helikopter in v eni uri je intervencija rešena. Obremenjevanje prostovoljnih gorskih reševalcev je minimalno. Lahko pa se stvar zasuče drugače: pivo mu ne da miru in razmišlja, da bi lahko napihal. In, bognedaj, naslednji dan bi se znašel v časopisu. Pomoči ne pokliče in sestopiti poskuša sam. Poškodba kaže vedno hujše zobe in planinec obnemore. Vodja tolminskih gorskih reševalcev mora sredi noči na kup spraviti 12 gorskih reševalcev, ki se bodo sredi noči peš vzpenjali do poškodovanega. Kaj je boljše?
Država ima več možnosti. Iz predala lahko potegne pred leti pripravljeno uredbo o zaračunavanju intervencijskih stroškov izključno v primerih hude malomarnosti in jo ustrezno dodela. Izkušnje iz drugih alpskih držav na drugi strani kažejo, da se je stanje v gorah bistveno izboljšalo, ko so uvedle plačilo reševanja za vse primere, obiskovalci gora pa lahko tveganje za nekaj deset evrov premije prepustijo zavarovalnici.
Kakor koli bo država to področje uredila, gorski reševalci prosijo eno: nikar nam ne nadenite vloge inšpektorjev in razsodnikov, da bomo odločali o tem, ali je bil nekdo primerno obut, ali mu pod nos tiščali test alkoholiziranosti. Temeljno načelo reševanja je zaupanje med ponesrečencem in reševalcem. S tem bi se porušilo. Zavedati se je treba tudi tega, da izkupiček od plačljivega reševanja v gorah ne bo rešil države. Nekaj milijonov prihranka bo le pljunek v množico stroškov drugih reševanj. Pomembneje pri tem bi bilo krepiti zavest, da ne obremenjujemo reševalcev po nepotrebnem. Ti bodo – ne glede na to, ali bo reševanje plačljivo ali ne – še naprej odhajali v gore prostovoljno.
Dnevnik, 31.08.2016, str. 1KRONIKA / REŠEVANJE V GORAHReševalci: Stroške reševanj naj prevzamejo zavarovalnice
Z redkimi izjemami so slovenski reševalci doslej vse ponesrečence iz gora rešili brezplačno, četudi je bil vzrok za nesrečo malomarnost planincev. Redki poskusi, da bi država v teh primerih izstavila račun, so se večinoma klavrno končali.
V nasprotju s sosednjima Avstrijo in Italijo, kjer vas utegne brez sklenjene zavarovalne police reševanje iz gora stati tudi do 9000 evrov, je pri nas trud gorskih in drugih reševalcev za ponesrečence zastonj, prav tako prevoz v dolino. Če se poškodujete in potrebujete takojšnjo zdravniško pomoč, bo stroške helikopterskega reševanja krila zdravstvena zavarovalnica. Če zaidete, se zaplezate, vas ujame nevihta, precenite svoje sposobnosti ali pa obnemorete pod težo alkohola, bosta za stroške prevoza založili vojska oziroma policija – odvisno, kateri helikopter bo priletel po vas. Prevoz ponesrečencev, ki so v gorah izgubili življenje, pa krije ministrstvo za zdravje. Dosedanjih poskusov, da bi stroške reševanja v primerih velike malomarnosti naprtili samim planincem, so redki. Dokazovanje, da je nekdo res prestopil mejo, je namreč težavno in skorajda misija nemogoče. Večina sogovornikov iz vrst reševalcev, planincev, policije in pristojnih ministrstev zato meni, da sistem kliče po določenih spremembah.
Drugačen sistem kritja stroškov reševanja iz gora že poznajo v sosednjih alpskih državah. »V primeru Švice, Avstrije in Italije se po reševanju prejme račun, ki ga je treba plačati. Če oseba nima ustreznega zavarovanja, stroške reševanja krije sama. Začnejo se pri 3000 evrih in sežejo vse do 9000 evrov, odvisno od obsega intervencije,« pojasnjuje Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije. x
Več str 13
Dnevnik, 31.08.2016, str. 13Pijan kot čep v gorah?Ni problema, reševanje plača država!
Z resnično redkimi izjemami so slovenski reševalci doslej vse ponesrečence iz gora rešili brezplačno. Četudi je bil vzrok za nesrečo alkohol, slaba opremljenost ali druga malomarnost planincev. Redki poskusi, da bi država v teh primerih izstavila račun, so se večinoma klavrno končali. Vpletene službe zato menijo, da sistem kliče po spremembi.
Helikopterji Slovenske vojske in policije so letos do 24. avgusta na pomoč poškodovanim, prezeblim, izgubljenim in obnemoglim planincem poleteli 115-krat, gorski reševalci so na pomoč v breg krenili 290-krat. Samo minuli konec tedna je helikopter z brniškega letališča v slovenske gore poletel sedemkrat. Reševanje je v večini primerov upravičeno. Vedo pa gorski reševalci in policisti povedati tudi to, da iz gora rešujejo skrajno neodgovorne, včasih zgolj v sandale obute planince in pohodnike, ki se v visokogorje odpravljajo z resnimi zdravstvenimi težavami.
V sandalih, brez pijače in v vsakem vremenu
»Naletimo tudi na primere, ko se le sprašujemo, ali je to res. Največkrat gre to na račun opreme. Že od daleč se namreč vidi, ali gre za odgovornega planinca oziroma gornika ali pa za sezonskega planinca, katerega oprema je za dolžino in težavnost izbrane planinske ture povsem neprimerna, gorniško znanje zelo površno, ravnanje pa večkrat skrajno neodgovorno,« pravi Robert Kralj, vodja gorske enote policije. Na zahtevnih planinskih poteh tako srečajo od posameznikov v odprtih sandalah, pohodnikov, ki na dolgi turi nimajo s seboj niti pol litra tekočine, do takšnih, ki se kljub kroničnim boleznim ali poškodbam podajajo na zahtevne dolgotrajne ture, in to v vročih poletnih mesecih. »Takšnih onemoglih in z znaki hudih bolezenskih stanj se rešuje vsako leto več,« pojasni sogovornik. Opaža, da se ljudje vse pogosteje v gore odpravljajo po trenutnem navdihu, na slepo, brez predhodne dobre priprave. Mešanica visokih pričakovanj z malo izkušenj pa je bližnjica do nesreče.
Vse zastonj
Reševanje, ki bi v sosednji Avstriji brez dodatnega zavarovanja posameznika stalo tudi do 9000 evrov, je pri nas zastonj tako za domače kot tuje planince. Uprava RS za zaščito in reševanje (URSZR) lahko račun izstavi le v primeru, ko se je nesreča zgodila zaradi velike malomarnosti. Dokazovanje slednjega pa je izjemno težavno, zato je pri nas tudi reševanje pijanih in nespametnih planincev še vedno zastonj. Po informacijah prvega moža Gorske reševalne zveze Slovenije Igorja Potočnika je država v zadnjih petnajstih letih izstavila vsega nekaj računov, poleg tega je bil tudi izkupiček klavrn, saj se računi največkrat selijo na sodišče.
Kdo torej plača reševanje? Kadar poškodovani potrebuje takojšnje nujno zdravljenje oziroma je reševanje nujno iz medicinskega vidika, stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Če helikopter v dolino pripelje zgolj prestrašene, zaplezane ali obnemogle pohodnike, stroške helikopterja po- krijeta Slovenska vojska oziroma policija sami. Če v dolino pripelje planinca, ki je v gorah podlegel poškodbam, stroške krije ministrstvo za zdravje. Reševanje iz gora ni poceni. Zdravstveno zavarovalnico je lani stalo dva milijona evrov, predlani pa 1,4 milijona evrov. »Cena leta helikopterskih prevozov je različna glede na tip helikopterja, se pa giblje nekje okrog 40 evrov na minuto. Največ letov traja od ene ure do ure in pol,« pojasnjuje Peter Rutar iz ZZZS. Zgolj enourni polet tako stane 2400 evrov, k temu pa je treba prišteti še stroške helikopterske zdravniške ekipe na brniškem letališču. Stroški dežurnega zdravnika in porabljenega materiala ter drugih stroškov letno ZZZS stanejo slabih 652.000 evrov. Tukaj so še stroški gorskih reševalcev, ki pa jih ni mogoče opredeliti, saj so prostovoljci in tako rekoč zastonj servis v upravičenih in neupravičenih primerih.
Sistem potrebuje spremembe
Mag. Dušanka Petrič, ki na ministrstvu za zdravje bedi nad sistemom nujne medicinske pomoči, se strinja, da naš sistem trenutno ne omogoča uspešnega dokazovanja odgovornosti in izterjave stroškov intervencij v primerih, ko je nesreči v gorah botrovala malomarnost. »To je resnična težava in skorajda misija nemogoče. Naš sistem zavarovanj je drugačen kakor v sosednjih državah, kjer se za tovrstne storitve lahko posebej zavaruješ. Nujna medicinska pomoč je v Sloveniji generalna pravica ne glede na to, ali je posameznik zavarovan ali ne. To je vsekakor dobra rešitev in morali bi se tega bolj zavedati, bi pa obenem morali razmisliti tudi o tem, kako sankcionirati tiste, ki nesreče v gorah povzročajo iz malomarnosti,« pojasnjuje sogovornica.
Država je že pred leti pripravila uredbo, po kateri bi lahko malomarnim planincem reševanje zaračunali. A v planinski zvezi so takrat predlog zavrnili. »Uredba ni enakovredno obravnavala vseh udeležencev v nesrečah. Zakaj bi moral nekdo, ki se je poškodoval v gorah, to reševanje plačati, nekdo, ki se je poškodoval na cesti, pa bi imel reševanje brezplačno, četudi je mogoče nesrečo povzročil iz malomarnosti?« se sprašuje Matej Planko, generalni sekretar Planinske zveze Slovenije. V zvezi sicer podpirajo pobudo, da se vsem, ki so jih reševali zaradi hude malomarnosti, kot je denimo alkohol, izstavi račun. Branko Dervodel, namestnik generalnega direktorja URSZR, pa pojasni, da gredo razmišljanja države v smer, da bi stroške reševanja prenesli na določeno obliko zavarovanja posameznika ali skupine. To pa pomeni, da po vzoru tujine tudi pri nas reševanje iz gora ne bo več zastonj. X
Zakaj bi moral nekdo, ki se je poškodoval v gorah,to reševanje plačati, nekdo, ki se je poškodoval na cesti, pa bi imel reševanje brezplačno?
Matej Plankogeneralni sekretar PZS
Je sistem še vzdržen?
Lani so gorski reševalci na pomoč v gore odšli 332-krat, letos že 290-krat. Vedno pogosteje si pri reševanju pomagajo s helikopterjem, je sistem še vzdržen? Branko Dervodel iz uprave za zaščito in reševanje meni, da sodelovanje Slovenske vojske pri reševanju v gorah nima negativnega vpliva na njeno redno delo. »Vsi naleti zrakoplovov Slovenske vojske za potrebe sistema zaščite, reševanja in pomoči pripomorejo k boljši operativni pripravljenosti posadk helikopterjev,« je prepričan. Gorski reševalec Matjaž Šerkezi se pridružuje. »Dokler država poskrbi za osnovno tehnično in zaščitno opremo gorskih reševalcev in imajo delodajalci posluh za odsotnost z dela za čas reševalne intervencije, so stvari obvladljive,« pravi. Dodaja pa, da bi država vendarle lahko namenila več sredstev za področje gorskega reševanja in začela reševati tudi prostorsko problematiko posameznih društev gorske reševalne službe. »Povišati bi morali tudi nadomestilo za odsotnost z dela in povračilo osnovnih stroškov, torej kilometrino in dnevnico,« je prepričan. Gorski reševalec namreč za 8 ur reševanja prejme zgolj 7,45 evra dnevnice.
Tujina ni prizanesljiva
Podobno kot v Sloveniji je reševanje iz gora za zdaj brezplačno v Franciji in na Hrvaškem, v večini drugih alpskih držav pa plačljivo. Peter Rutar iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pojasnjuje, da so zelo pogosta (do)plačila v tujini ravno pri prevozih zavarovanih oseb, saj so pravice do reševalnih prevozov v drugih evropskih državah večinoma predmet prostovoljnih zavarovanj in le v redkih primerih sodijo med pravice iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Že pri naših alpskih sosedih v Švici, Avstriji in Italiji bi nas reševanje krepko udarilo po žepu. »Če oseba nima ustreznega zavarovanja, stroške reševanja kriješ sam, začnejo pri 3000 evrih, vse tja do 9000 evrov, odvisno od obsega intervencije,« stroške razkrije Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije (PZS) in inštruktor Gorske reševalne zveze Slovenije. Slovenskim planincem, ki se zavarujejo znotraj PZS, morebitne stroške reševanja krije zavarovalnica. Za 55 evrov letne Članarine jih brezplačno pripeljejo iz vseh gora na svetu, le stroški reševanja ne smejo presegati 15.000 evrov.