… mar ni to čar našega poslanstva?!

Večkrat kdo vpraša kako postati gorski reševalec in kako poteka intervencija? Kaj vse se takrat dogaja?

Gorski reševalci so tehnično zelo usposobljeni posamezniki, z veliko alpinističnimi izkušnjami in znanjem rokovanja z alpinistično opremo. V svoje vrste sprejemamo alpiniste – alpinisti so pa posamezniki, ki so šli skozi proces usposabljanja po programu Alpinist katerega nosilec je Planinska zveza Slovenije. Samo na takšen način lahko zagotavljamo varnost na intervencijah – večkrat poudarim, da se fantje in dekleta morajo dobro poznati med sabo na terenu, v steni …, kje so njihove zmožnosti in omejitve.

Kako poteka intervencija? Najprej zazvoni telefon s posebno melodijo na katerega se javim in vodja intervencije sporoči težavo. Z enko (1) potrdim, da pridem na zborno mesto. Oprema je pripravljena v nahrbtniku, enako velja za oblačila in čevlje. Skratka pripravljen sem v petih minutah, čez deset minut sem že na zbornem mestu. Pogledamo težavo, naredimo načrt … Brez hitenja, brezglavosti. Ekipa petih reševalcev, ki je predhodnica odhiti naprej, da bo čimprej pri ponesrečencu. S sabo ima samo nujno opremo in prvo pomoč. Če je v ekipi še zdravnik, toliko bolje. Ostalo moštvo se pripravi, v avtomobile naloži še dodatno opremo in se odpelje do izhodišča in peš naprej do ponesrečenca.

Vodja intervencije skrbi za zvezo s Centrom za reševanje 112, policijo, reševalci na terenu. Pomembne so malenkosti kot je prehrana za moštvo, aktiviranje helikopterja, pozimi za toplo zatočišče za ponesrečenca in reševalce, reševalne pse …

Skratka, mladina bi rekla »dogaja se na polno …« (Foto: Vladimir Habjan)

Najtežji del je transport v kolikor situacija ni primerna za helikoptersko reševanje. Ta lahko poteka po več ur, s ponesrečencem na nosilih in po poteh po katerih včasih že s težavo hodimo, kaj šele nosimo, vozimo težkega ponesrečenca.

Večkrat v časopisu preberemo, da so gorski reševalci varno v dolino pripeljali ponesrečenca. En stavek, ki skriva veliko detajlov in veliko ur dela. Majhen korak za človeka, velik za človeštvo – skoraj tako bi lahko opisali ta en stavek glede na vložen trud v eni reševalni intervenciji.

Že v letu 2014 smo skozi dolgoletno povprečje nesreč in pri pregledu statistike opazili, da nesreče niso vezane samo na vikende ampak se vedno več teh zgodi tudi tekom tedna. Vse to bo v bodoče vplivalo na pripravljenost in organiziranost gorskih reševalcev tudi med tednom in se moramo pripravljati že danes. Gorski reševalci nismo profesionalci, ki za svoje delo prejemamo plačilo, kar je bilo pogosto vprašanje posameznih rešenih gornikov. Vsak od nas ima svojo službo s katero si »služi kruh«, gorsko reševanje pa je »malo nor hobi«, kot to velja tudi za prostovoljne gasilce in nekatere ostale reševalne službe znotraj sistema civilne zaščite. Pa z »malo nor hobi« ne mislim, da smo gorski reševalci nori, le nekateri nas gledajo tako, ko hitimo na pomoč posamezniku z zajetnimi nahrbtniki, ne glede na uro, vreme …

Nismo profesionalci, v službo smo vstopili prostovoljno, smo pa profesionalno usposobljeni in to delo tudi tako opravljamo – smo profesionalni prostovoljci.

“Vsaka reševalna akcija je življenjsko nevarna, ker se reševalci izpostavljajo zelo težkim pogojem dela. Vsak reševalec da več od sebe, kot je sposoben, velikokrat se tudi znajdemo v nevarni situaciji, ki se je ne zavedamo,” (Toni Smolej, GRS Radovljica). (Foto: Matjaž Šerkezi)

Preteklost in izkušnje so nas naučile, da nesreča ne počiva in lahko »udari« tudi med nami. Vrnite mi moje sinove z gora (Ciril Praček) so besede, ki me spremljajo vsako intervencijo. Žare Trušnovec je v enem izmed pogovoru z njim slikovito opisal situacijo: »Vsakič me stisne, ko zazvoni telefon in moram fantom sporočiti, da je akcija. Strah me je, ko se vklopi sirena na avtomobilu in gredo na pot – skrbi me za njih že to, kaj se bo dogajalo na cesti. Doma imajo družine, znance, prijatelje. Kaj naj jim rečem, če katerega od njih ne bo domov?!«Okrešelj je vzel pet reševalcev, Martin Čufar v snežnem plazu, Janez Plevel-Pubi na pobočju Brane …

V ta namen je bil ustanovljena Fundacija Sklad Okrešelj, kjer se zbirajo donatorska sredstva (prispevki gorskih reševalcev in donatorjev akcije PODPORNIK). Žal se tudi tukaj srečujemo s krizo in v sklad vsako leto priteka manj sredstev. Je res samo gospodarska kriza ali pa smo že prešli na moralno?!

V zadnji številki Planinskega vestnika sem prebral način reševanja v Franciji. »Če so v steni ali na gori sredi poletja, ko ni mraz, jih pustimo, da preživijo noč pod zvezdami. Vedno več ljudi je, ki si želijo gora, avanture, a ko se znajdejo v njej, obupajo in se ne potrudijo …« (Planinski vestnik, 2/2016, str. 24: Chamonix močnejši od Sorbone).

V letu 2015 smo se s podobnimi primeri srečevali tudi v Sloveniji. Večkrat smo kolebali ali akcijo sprožiti ali ne. Z nekaterimi smo se pogovorili in jih skušali usmeriti, sploh, ko nas je turist prosil, če mu pripeljemo vodo in bo potem pot nadaljeval sam. Ja, tudi s takšnimi bizarnimi primeri se srečujemo. Vse več »kavč« planincev, ki imajo za motiv shujševalno kuro, so prebrali na Facebooku, da je »ful hudo«, če gredo na Mojstrovko ali pa so ugotovili, da so tik pred »udarom« srčne ali možganske kapi zaradi zapacanosti ožilja s hitro hrano in transmaščobami iz sladkarij. V letu 2015 smo zabeležili 434 intervencij kar je bistveno več kot leto poprej, žal smo z gora pripeljali 40 mrtvih posameznikov. V intervencijah je sodelovalo 3762 reševalcev, helikopter je poletel v 187 primerih.

Veliko intervencij je bilo usmerjenih v reševanje zaplezanih planincev, ki so na družabnih omrežjih in spletnih straneh prebrali, da je pot lepa, ni ljudi in je enostavna. Pozabijo pa, da gre za subjektivno oceno. Zeleniške Špice, plezalna tura ocenjena z II-III, mestoma IV- po UIAA lestvici alpinistom ne predstavlja nobenih težav in je lahka. Pa to velja tudi zame, ki sem se včeraj odločil, da grem malo pogledati kaj počnejo tam gor?!

Glede na veliko število »zaplezanih« planincev, ki so jih morali letos gorski reševalci že reševati, utegne adrenalinska športna panoga »zaplezanje« postati še olimpijska disciplina, dasiravno utegnejo biti člani GRS, ki morajo zaplezance reševati, precej strogi sodniki (www.kamnik.info)

… in kje začeti? – kratko vprašanje, ki skriva velik problem. Večkrat sem poslušal izkušenega gorskega reševalca in starosto Danila Škerbinka, da je premalo pozornosti posvečene mladim. Sam bi dodal, da jim je posvečena napačna pozornost in da se jih vse preveč usmerja v tekmovalnost, dobiti nagrade, biti prvi, najboljši, pomemben. Pozablja se pa na moralnost, delo, marljivost in doseganje ciljev na dolgi rok. Življenje je maraton, ne tek na kratke proge.

Popoldan, ko vsi tečajniki odidejo sedim “osamljen” v Domžalskem domu in razmišljam o gorah. S planinskega izleta prihajajo otroci. Mladi planinci zimovanja Vesele Gorice. Njihova lica gorijo, radovednost jim odpira usta … Spomnim se, da še ni tako daleč nazaj, ko so naše gore bile polne smeti. Danes so čiste. Vse to smo dosegli z vzgojo mladih v vrtcih in šolah. Večkrat sam odvržem kakšno plastenko, da vidim reakcijo ljudi. Starejši redko reagirajo – morda zaradi svoje obremenjenosti, da bodo koga užalili, se izpostavili. Mlajši so brezkompromisni, iskreni.

In ti mladi bodo nekoč učili mlade planince, da je hoja v zasnežene gore brez lavinskega trojčka in nahrbtnika kot odvržena plastenka na čudoviti planinski poti.

Leto 2016 se v smislu gorskega reševanja ni začelo obetavno. 33 intervencij, 5 mrtvih. Želel si bi, da tega ne bi bilo in da bi bili ostali na tem. (Foto: Vladimir Habjan)

Gorska reševalna zveza Slovenije in Planinska zveza Slovenije bosta še naprej ulagali energijo v preventivno dejavnost s ciljem zmanjšanja gorskih nesreč. Sodelovanje ostalih državnih institucij kot sta Slovenska Policija in Slovenska Vojska je pri celotni zgodbi dodaten plus.

Bil je začetni alpinistični tečaj v kopni skali. Dopoldan smo preživeli v koči, ker je bilo slabo vreme. Okrog 12. ure se je zjasnilo, nebo je bilo umiti s posameznimi oblaki. Inštruktorji smo se odločili, da popoldan izkoristimo za plezanje. Nekaj jih je odšlo v Brano, drugi pa v Planjavo. Po nekaj urah čudovitega plezanja z umitim nebom in odličnim razgledom smo se tri naveze dobile na vrhu Planjave. Malo smo posedali, pospravljali opremo v nahrbtnik, ko je počilo. Videl sem kako tečajnica leti po zraku, inštruktor Blaž jo prime za nogo in položi na tla. Je v nezavesti, manjka ji pol čelade in kape, po obrazu pa ji gre rdeča črta, ki se skrije za oblačili. Takoj kličem 112, dobim Radota, helikopter je v bližini. Poškodovanko prenesemo z vrha na nižje pobočje in jo opremimo za transport. Med tem časom se zave, vendar je brez spomina. GRS Kamnik uredi transport do bočnišnice. Tečajnica se nam naslednji dan popoldan pridruži in nadaljuje s tečajem.

Razmišljam o vzroku. Strela?! Ni bila strela. Če bi bila, nihče od nas ne bi bil več živ. Razelektritev, kovinska zakovica na čeladi, vsi smo sedeli, ona je stala. Splet naključij, ki so se končala srečno. Pred strelo in razelektritvami ni obrambe, osebno se jih najbolj bojim.

… Franc Miš, podpredsednik GRZS je nekoč lepo zapisal: »Helena pod Presedlajem, Martin pod Skokom, Sandra v Skuti, Robi na Veliki planini … Nisem naštel vseh, niti nimam tega namena. Vsem je skupno, da smo jim zagotovo rešili življenje. Na to smo lahko in moramo biti ponosni.”

Sproščenost. Veselje. Čeprav dolga pot v dolino se zavedamo, da sta v varnih rokah. Rešeni sta dve mladi življenji. Samo to šteje, nič drugega. Dolga noč bo kmalu pozabljena, intervencijska kava Marjana bo držala še kakšen dan in potem se bo “gladina” umirila. Dve mladi duši pa bosta šli naprej.

… mar ni to čar našega poslanstva?!

Besedilo: Matjaž ŠerkeziBesedilo je bilo delno objavljeno v Planinskem vestniku, april 2016. Če še niste naročnik to lahko storite na clanarina.pzs.si. Planinski vestnik je revija, ki bi morala biti na mizi vsakega planinca.

ANALIZA GORSKIH NESREČ V LETU 2015 / ANALYSIS OF MOUNTAIN ACCIDENTS IN 2015V letu 2015 je Gorska reševalna zveza Slovenije posredovala v 434 primerih, kar je do zdaj največ intervencij v enem letu. Od tega je bilo 369 reševalnih in 65 iskalnih akcij. Na 220 posredovanjih je bil prisoten zdravnik, v 187 posredovanjih je sodeloval helikopter Slovenske vojske ali Policije. Tako veliko število nesreč v gorah je tudi in predvsem posledica daljšega obdobja jasnega vremena in s tem povečanega števila obiskovalcev gora.Žal je v letu 2015 za 40 oseb pomoč prišla prepozno, v dolino se je transportiralo ali prepeljalo 176 nepoškodovanih, 98 lažje telesno po- škodovanih, 108 težje telesno poškodovanih in 48 obolelih oseb, skupno torej 470 oseb.V času poletne sezone (junij-september) je dežurna ekipa, ki jo sestavljajo posadka helikopterja, reševalec letalec, zdravnik reševalec letalec in policist, na letališču Brnik opravila 91 dni dežurstva in v tem obdobju opravila večino vseh posredovanj.Pri vzrokih za nesrečo še vedno prednjači zdrs, sledijo aktivnosti v zraku (jadralni padalci), obolelost in poškodbe pri delu v gozdu (še vedno odprava posledic žledu).Najpogostejši vzroki so: neprimerna osebna in tehnična oprema in neznanje njene uporabe, telesna nepripravljenost in nepoznavanje terena. Vse to lahko pripisujemo pomanjkanju priprave na turo in hoji »kar tako«. Kar 99 nesreč je posledica zdrsa zaradi neprimerne obutve in prečenja snežišč brez primerne opreme. Vse pogosteje v gorskem svetu srečujemo posameznike, ki so obuti v nizke »trail« čevlje (superge). Pri tem je treba poudariti, da tovrstna obutev dobro služi svojemu namenu, če jo imajo obute noge, ki so vajene hoje že od rane mladosti in imajo močno muskulaturo. V nobenem primeru pa niso primerne za prečenje snežišč, kar velja tudi za planinske čevlje, če na njih nimamo derez in v rokah cepina.Zanimiv je tudi podatek, da je alkohol botroval dvema nesrečama, čeprav bi našli še kakšnega udeleženca v nesreči, saj gorski reševalci nimamo pristojnosti preverjanja alkoholiziranosti.Dolgoletno povprečje kaže, da se je največ nesreč zgodilo ob koncu tedna, ko je pričakovan povečan obisk gora. Leta 2015 so se dnevi, ko se zgodi največ nesreč, porazdelili čez ves teden. Jasnejšo sliko bo pokazalo dogajanje v prihodnjih letih, a možno je, da se povečuje obisk gora tudi med tednom. To lahko vpliva na pripravljenost in organiziranost reševalcev v prihodnosti. Ure, ko se dogajajo nesreče potrjujejo, da marsikateri nesreči botrujeta slabša telesna pripravljenost ali izčrpanost. Poleg že omenjene priprave naj svetujemo, da se je v gore treba odpraviti dovolj zgodaj. Tako se izognemo pomanjkanju časa na turi, popoldanskim nevihtam in veliki vročini. 

Več o tem si preberite v Letopisu Planinske zveze Slovenije 2015.