Pozno popoldne z Medejo prečiva od Srebrnega proti Kamniškemu sedlu. Za nama so Zeleniške špice in prijetna plezalna avantura. Takšna, ki je lahko samo med očetom in hčerko. Opremljena kot se spodobi, s čelado na glavi, saj pot poteka pod steno Planjave, oba obuta v planinske čevlje in z nahrbtnikoma. Srečujeva posameznike in skupine, izmenjamo si nekaj besed in nadaljujemo po svoji poti in cilju. Nasproti nama pride model, ki mi je že od daleč »padel« v oči. Dolgi, štrenasti lasje, kratke bermuda hlače, obut v »adidaske sa crtom« iz leta ’90 in majico z napisom: Jesus is my menthor. Komentiram, da s takšno opremo Jesusu ne bo dolgo mentor in dobim odgovor, da sta dogovorjena. Očitno res, saj ta dan nismo z gora nad Kamnikom pripeljali nobenega. Kar pa ni veljajo za ostale gorske predele Slovenije, saj bilten URSZR beleži kar šest nesreč. Zlom ključnice, poškodba noge, jadralni padalec, planinka z dvema otrokoma obtičala na planinski poti …
Soboto popoldan ponovno zvoni telefon, GRS Kamnik akcija. Trije so se zaplezali v Zeleniških špicah. Na srečo vreme omogoča, da jih bo pobral helikopter. Preverjam zakaj?! Premalo izkušenj, neprimerna oprema, »vodenje« po plezalni smeri, ki ji niso dorasli … Nekoliko zatem dobim odgovor, ko mi fotograf na dirki DP gorskih kolesarjev Calcit na opozorilo, da hodi po progi in s tem ogroža sebe in predvsem tekmovalce zabrusi: »Jaz bom že vedel kaj počnem, saj to delam že 30 let …«
… in tako pri nas vsi počnejo nekaj že 15, 20 ali 30 let. Če ne to, pa poznajo vsaj nekoga, ki je zelo dober »kolega« direktorja in ga bo že poklical in povedal kaj mu je en reševalec rekel ob progi.
… in oni so nesmrtni, njim se ne more nič zgoditi, ker so najboljši. Ti pa stoj tam, bodi tiho, saj si tam samo zato, ker tako piše v zakonu.
Morda bom še sam začel verjeti v besede alpinistične eminence: »Reševalci preveč jamrajo za svoje prostovoljsko delo. Če te veseli, delaj, če te ne, pa izstopi!« Skoraj tako kot »To be or not to be«. Odgovor je na dlani.
Na kaj je treba posebej paziti pri izbiri planinske obutve in planinskih oblačil?Lep slovenski pregovor pravi: »Ko čevelj škorenj rata, ne pozna ne sestre ne brata.«
Marsikdaj sem slišal kakšnega starejšega planinca, da si je po tridesetih letih končno kupil dobre »gojzarje«. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste turo končali s stisnjenimi ustnicami in krvavimi žulji?
O primernem čevlju za planinarjenje je zato težko govoriti, saj moramo vedeti, kje in kdaj ga bomo uporabljali, kdo ga kupuje, koliko kilometrov imajo »noge za sabo« itd. Na splošno velja, da morajo biti planinski čevlji visoki, s čimer ščitimo gležnje pred mehanskimi poškodbami in zvini, saj nam nudijo dodatno oporo. Imeti morajo narebren podplat iz kakovostne gume (včasih je bil pojem dobrega podplata Vibram, danes so na trgu tudi drugi enako kakovostni proizvajalci), ki mora biti tog, da se pri obremenitvi ne zvije, s čimer je korak varnejši in zanesljivejši.
Pri nakupu čevljev moramo biti pazljivi na naslednje:
Vsak čevelj služi svojemu namenu, zato moramo vedeti, kje bomo čevlje uporabljali, saj ni vseeno, ali bodo za v visokogorje ali pa za običajen izlet v naravo.
Čevlje preizkusimo proti koncu dneva, ko so noge utrujene in zatečene, saj se bo z njimi enako ali pa še slabše dogajalo na turi.
Preizkušajmo jih s podobnimi nogavicami, ki jih bomo pozneje uporabljali na turi.
Ne kupujmo prevelikih čevljev in ne premajhnih. Čevlji morajo enakomerno prijeti nogo spredaj in s strani, petni del pa se mora lepo prilegati nogi. Pri nakupu čevelj razrahljamo in nogo potisnemo vanj do konca (tako da se s konicami prstov dotikamo sprednjega notranjega dela). Če je med nogo in petnim delom za palec zraka, so čevlji primerno veliki.
Vedno preizkusimo oba čevlja, saj pri 70 % ljudi dolžina stopala niha za pol do ene številke.
Čevlje zamenjajmo vsaj na vsaka tri leta, ker guma čez čas izgubi prožnost in postane trda in nevarna za zdrs.
Na planinskih poteh srečujemo pohodnike z nizkimi t.i. »trail« čevlji oz. supergami. Pri tem je potrebno poudariti, da so ti čevlji primerni za gorske tekače in za športnike, ki imajo močno muskulaturu in kateri že od majhnih nog obiskujejo gore. Vsekakor tovrstna obutev ni primerna za prečenje snežišč, še manj za hojo po snegu. V gorski svet v nobenem primeru ne sodijo sandali, saj nogi ne nudijo nobene opore in zaščite pred udarci.
Nikakor pa ni v vseh primerih dobro nasprotje – težki, zimski gojzarji v poletnem času. V njih je nogi vroče in se na ta način prej utrudi in prispeva k nestabilnemu koraku.
Nogavice:Pravilna izbira nogavic je ključnega pomena za udobje in dobro počutje med hojo, kar se še posebej odraža pri čevljih z vgrajenimi vodoneprepustnimi membranami. Časi bombažnih in volnenih nogavic so minili, ravno tako dveh, treh ali celo več plasti nogavic. Številni proizvajalci obutve priporočajo uporabo kakovostnih sintetičnih nogavic. Razlika v ceni je sicer velika, je pa dober občutek in vzrok za en nasmeh več po koncu ture.
Vzdrževanje:
Mokro obutev sušimo ob zmerni toploti, saj v nasprotnem primeru tvegamo, da se odlepi podplat. Temperatura naj ne bi presegala 40 °C. Sušenje v bližini ognja ni priporočljivo, še posebej se moramo temu izogibati pri obutvi iz goreteksa ali drugih tekstilnih membran.
Suho obutev skrtačimo z mehko krtačo.
Glede na vrsto materiala jo premažemo ali prebrizgamo z ustreznim impregnacijskim sredstvom, ki materialu daje prožnost.
Pri impregnaciji se strogo držimo navodil proizvajalca.
Kakšen nahrbtnik je najprimernejši in kaj vse mora biti obvezno v njem?Obvezna oprema, ki mora biti v nahrbtniku vsakega planinca ne glede na vrsto ture, je:
alu-folija oz. velika črna vreča in bivak vreča,
osebni komplet prve pomoči,
čelna svetilka in rezervne baterije,
mobilni telefon s polno baterijo,
beležka in NAVADEN svinčnik,
sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
kapa in rokavice,
železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).
Pazite na težo nahrbtnika in se poslužujte modernih tkanin, ki imajo majhen volumen in težo. S tem bo tura tudi prijetnejša. Prav tako ne pretiravajte z velikostjo nahrbnika. Za enodnevne izlete zadostuje nahrbtnik velikosti do 35 litrov. Zavedajmo se, da večji kot je volumen nahrbtnika, več stvari bomo vzeli s sabo in težje bomo nosili in hodili.
Kdaj in kako uporabljati pohodne palice?Uporabo pohodniških palic bom svetoval vsakomur, čeprav jih sam (še) ne uporabljam. Z njihovo pomočjo je korak lahko varnejši, poleg tega pa se ob pravilni rabi bistveno razbremeni kolena, še posebej ob pravilni nošnji težkega nahrbtnika. Ne bi jih svetoval otrokom, ki še rastejo in morajo zgraditi svojo osnovno motoriko, saj uporaba palic do neke mere ruši ravnotežje. Otrokom bi odsvetoval tudi nošnjo težkeg nahrbtnika.
Koliko pijače in hrane je na enodnevni izlet smiselno vzeti s seboj?Raje kot s seboj nositi velike količine pijače in hrane, se pred turo pozanimajte, ali je na poti odprta planinska koča, kjer se lahko okrepčate. En liter tekočine pomeni dodaten kilogram v nahrbtniku. Seveda je tudi pomembno, ali smo na izletu z otroki, in temu primerno moramo prilagoditi količino tekočine in malice. Za enodnevno turo v letnem času bo zadostovala litrska steklenica, ki jo po potrebi na turi dolijemo. Izogibajmo se sladkanim/umetnim pijačam in s sabo vzemimo čaj, v katerega na en liter dodamo žlico sladkorja in žličko soli.
Kako se zavarujemo pred soncem, vetrom in dežjem?Oči zavarujemo s kakovostnimi sončnimi očali, kožo pa s kremo z zaščitnim faktorjem. Sam se sicer slednjega izogibam in veliko raje kože ne izpostavljam soncu in jo zavarujem z oblačili, ki imajo zaščitni faktor. Glavo pokrijemo s kapo ali klobukom. Pred vetrom in dežjem pa se zaščitimo s kakovostnimi oblačili, ki poleg tega, da so vodoodbojna, ne zadržujejo vlage ali potu.
Kdaj moramo vzeti s sabo tudi čelado, samovarovalni komplet, plezalni pas, dereze, cepin …? S čelado, ki je zelo priporočljiva in zaželena oprema, si zaščitimo glavo v primeru padajočega kamenja, trkov z glavo v skalo pri vzpenjanju in pri sestopu, še posebej kjer je pot speljana v vpadnici stene oz. melišč. Na vseh naših usposabljanjih ljudi učimo o smiselnosti uporabe čelade, saj je lahko že majhen kamenček usoden. Še posebej je treba poskrbeti za otroke in pri tem odsvetujemo uporabo kolesarskih čelad, katerih karakteristike ne ustrezajo varnostnim standardom za uporabo v gorah. Za marsikoga je nakup čelade dodaten strošek, ampak je strošek, ki lahko v določenih trenutkih reši naše življenje.
Pri nakupu čelade moramo biti pozorni na naslednje:
čelada mora imeti oznako UIAA in CE, kar lahko razberemo z nalepke in sta oznaki za ustrezne teste in s tem garancijo za kakovost izdelka,
naj bo čim lažja in naj ne bi presegala 340 gramov,
poskusimo jo s tanjšo kapo in najbolje je izbrati čelado z nastavljivim delom za obseg glave, ki nam omogoča prilagajanje glede na potrebe,
čelada naj ima že vgrajene nosilce za čelno svetilko.
Samovarovalni komplet in ostalo tehnično opremo vzamemo s sabo po potrebi in glede na karakteristiko ture. V primeru neznanja nam noben od omenjenih pripomočkov ne bo veliko koristil. Veliko raje se v tem primeru odločite za spremstvo vodnika, ki bo poskrbel za vašo varnost.
Obiski tujih gorstevZa razliko Slovenije, kjer stroške reševanja krije zdravstvena blagajna, v tujini to ne velja. Pred odhodom v tuja gorstva je potrebno skleniti primerno zavarovanje za stroške reševanja in asistence, kar lahko storite v okviru članarine Planinske zveze Slovenije. Poskrbite tudi za zdravstveno izkaznico tujina. Zavedajte se, da se stroški reševanja začnejo od 3000 € naprej.
Moje ime je Matjaž Šerkezi. Ta, ki teži ampak dobro namerno. Fotografije: Matjaž Šerkezi