Tonovo življenje je bilo na videz podobno življenju večine njegovih vrstnikov iz tistega obdobja v naših krajih. Rojen je bil leta 1941 v Kal – Koritnici, mladost je skupaj s tremi brati preživel v domači vasi in na samotni domačiji v Črčah na severnih pobočjih Svinjaka; delo na domači kmetiji in kozarenje v planini so bili njegov vsakdan, nato pa šolanje, zaposlitev v bovški ISKRI, družina in kmetovanje. A tako je bilo le na videz, kajti v tem enoličnem ritmu je obstajala tudi druga stran – dinamično, razburkano in velikokrat naporno življenje gorskega reševalca, ki ga je Tona živel polnih 49 let. Kaj vse se je v teh letih zgodilo, je vedel le on in morda še njegovi najbližji. Ko je postal reševalec, so bile razmere precej bolj zahtevne kot danes, težave pa je največkrat premagovala le neomajna volja in optimizem. Tona je imel obojega dovolj, poleg tega pa še organizatorsko žilico. Postal je naš prvi in dolgo časa edini inštruktor, skozi njegove roke je šla večina sedanjih članov našega društva. V dolgi inštruktorski dobi je doživel številne spremembe in novosti, kar pa ga ni motilo – do konca je vse novo sprejemal in se prilagajal. Dolga leta je sodeloval praktično v vseh reševalnih akcijah, šele zadnjem desetletju so ga zamenjali mlajši inštruktorji. A Tona se ni dal – bil je zraven, če je le mogel in radi smo bili z njim, ker smo mu zaupali. Poleg inštruktorskega in reševalnega dela je predano deloval tudi v organih društva in zveze. Zaradi svojega prijetnega in komunikativnega značaja je imel med slovenskimi reševalci širok krog znancev in prijateljev.
Žal je Tona odšel prezgodaj – pa prav v prvih pomladanskih dneh, ko se je po dolgi zimi pripravljal, da spet začne z delom v svoji Kotenci.
Tona, pogrešali te bomo.Vir: GRZS