Pri nastajanju knjige je sodelovalo več avtorjev, razdeljena je na več delov. Kako ste jo sestavili po vsebini? Vladimir Habjan: Naj takoj na začetku povem, da je koncept te knjige drugačen, kot so bili do sedaj. Vsi štirje zborniki, ki so izšli ob pomembnih obletnicah, so bili pisani za nas, za reševalce – da se zadeve ne pozabijo, za dokumentacijo, za arhiv, za zanamce. Ta knjiga pa je pisana za publiko, za bralce, saj bo tudi v prosti prodaji; dosedanji zborniki namreč niso bili. To je precej spremenilo koncept pisanja. Prej smo pisali obsežna besedila z veliko podrobnimi podatki, imeni, funkcijami, naštevanji in vsem drugim, kar za bralstvo ni vedno najbolj zanimivo. Zamislili smo si knjigo, ki bi bila zanimiva tudi za tistega, ki gora ne pozna, ki ne pozna reševanja, a bi ga vsebina toliko pritegnila, da bi jo vzel v roke in prebral. To pomeni, da smo iz gradiva, ki je bilo zbrano v dolgih letih, izluščili tiste zgodovinske dogodke, ki so za razvoj bistveni, prelomni, in vse skupaj zapakirali kot zgodbo. Naj to ponazorim s primerom: če boste vzeli v roke knjigo Atomska bomba avtorja Petra Stariča, boste videli, o čem govorim. To je knjiga o tem, kako je nastajala atomska bomba. Gre za temo iz ozke strokovne vede, ki pa jo je Starič napisal kot zgodbo, ki te tako pritegne in zamika, da jo prebereš v enem zamahu, kot bi bral napeto kriminalko. Nekaj takega smo želeli tudi mi. Naj s to knjigo pride dejavnost gorskega reševanja med ljudi, naj se o tem piše in govori, naj ljudje spoznajo, kaj počnemo pogosto daleč od oči, če se izrazim karikirano. To je promocija gorskega reševanja, ki se nam zdi ob tem lepem jubileju nujno potrebna, saj do zdaj temu področju nismo posvečali veliko pozornosti. Vsebina knjige je razdeljena na poglavja, ki pa niso strukturirana, sledijo si tako, kot bi brali zgodbo. Tako začnemo z zgodovino, nadaljujemo s predstavitvijo vseh dejavnosti (od opreme, izobraževanja, zdravnikov do informiranja itd.), predstavimo našo organiziranost, Sklad Okrešelj, sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, publicistično dejavnost in pogledamo v prihodnost. Drugi del knjige so reševalske zgodbe.
Vladimir HabjanSte se odločili za sintezo doslej zapisanega ali ste posamezna obravnavana področja obdelali na novo in jih obogatili z novimi podatki in spoznanji? Pavel Oman: Člani uredniškega odbora smo ocenili, da ob tako pomembnem jubileju za celovit prikaz delovanja naše GRS ni dovolj, da predstavimo le kronološki pregled dogodkov stoletne zgodovine. Da bi nadgradili, kar je bilo že napisano, smo izpostavili najbolj pomembne dogodke za razvoj organizacije GRS in najbolj zanimive nesreče v gorah v stoletni zgodovini naše GRS ter jih povezali med seboj. Črpali smo iz pisnega gradiva v arhivu GRS, izdanih knjig in zbornikov GRS, člankov v Planinskem vestniku in iz drugih pisnih virov. Delovanje GRS zadnjih 40 let smo dopolnili z zgodbami, ki so jih v živo napisali reševalci sami. Zgodbe si sledijo kronološko in opisujejo različne dogodke in situacije reševanja. Na ta način smo poskušali bralcu nazorno prikazati, kako je reševanje v naših gorah potekalo nekoč in kako poteka danes. Podobno si sledijo poglavja o delu zdravnikov v GRS, zvezah, reševanju iz plazov, reševanju s pomočjo helikopterja, obdelavi podatkov in informiranju, o sodelovanju naše GRS z mednarodno organizacijo za reševanje v gorah IKAR in o sodelovanju z reševalci sosednjih držav. Posamezna področja reševanja smo povezali v zanimivo in lahko berljivo celoto in uporabili podatke, ki so bili najbolj verodostojni. Držali smo se pravila, da so najbolj verodostojni podatki v pisnih gradivih v času, ko so se dogodki zgodili. Pri iskanju in preverjanju so nam bili v veliko pomoč podatki iz arhiva GRZS, članki v Planinskem vestniku, študija Nekaj o nesrečah in reševanju v gorah, ki jo je že leta 1959 pripravil publicist Stanko Hribar, pisno gradivo Pavleta Šegule in knjiga Franceta Malešiča Spomin in opomin gora (2005), ki je zakladnica podatkov o reševanjih od davnih dni pa do leta 2004. Zanimivo je, da se je kar nekaj podatkov o delovanju naše GRS, ki so bili nekoč premalo natančno uporabljeni, preneslo v kasneje izdane knjige in publikacije.
Pavel OmanKako je potekalo delo? Imeli ste uredniški odbor, zraven pa ste povabili tudi druge pisce. Kako ste izbirali sodelavce in zapise, ki ste jih uvrstili v knjigo? Vladimir Habjan: Delo za to knjigo se je začelo že pred leti. Že ob izidu zadnjega zbornika pred desetimi leti so publicisti iz reševalskih vrst opozarjali na stoletnico in na nujnost izida odmevne knjige. V mandatu prejšnjega predsednika se je začelo tudi operativno delo, ki sta ga vodila Pavle Šegula in France Malešič, k sodelovanju sta povabila še mene. Prevzel sem vodenje projekta in uredniškega odbora. V štirih letih smo se dobili kar na petindvajsetih sestankih! Po bogatih razpravah, napornih usklajevanjih in dogovarjanjih se je uredništvo soglasno odločilo za prej opisani vsebinski koncept, torej za knjigo za široko javnost, in ne za koncept zbornika, ki je bil predložen kot osnutek. Soglasno smo se dogovorili tudi za najbolj kompetentne izvajalce – avtorje, ki so prevzeli posamezna poglavja. Z avtorji smo imeli več skupnih sestankov. Tako je začela nastajati knjiga, ki je zdaj pred vami. Da bi bila še bolj privlačna, smo vanjo vključili tudi zgodbe reševalcev, saj vemo, da ljudje to radi berejo. Vseh zgodb je kar 29, vseh avtorjev v knjigi pa je več kot 40. Ne smem pozabiti omeniti tudi množice fotografij in skenov, vseh je kar 228, ki smo jih uspeli izbrskati izključno iz naših, reševalskih vrst, precej pa tudi iz Planinskega muzeja. Gre torej za véliko skupinsko delo, za enega najobsežnejših publicističnih projektov v okviru GRS. Ob pripravi knjige ste dobili dokaj celovit vpogled v razvoj gorskega reševanja pri nas. Kako zdaj gledate na prehojeno pot naše reševalske organizacije? Pavel Oman: Delovanje gorske reševalne službe ni bilo nikoli preprosto in samoumevno. V sto letih je doživela številne spremembe v organizaciji, ki sta jih povzročila vedno večje število nesreč v gorah in spremenljive politične in ekonomske razmere. Praviloma je prišlo do večjih sprememb v organiziranosti GRS z zamikom nekaj let po dogodkih, ki so bili usodni za Slovence. Tako je deset let po prvi svetovni vojni SPD ustanovilo Osrednji reševalni odsek. Zaradi popolnoma novih političnih in ekonomskih razmer je sedem let po drugi svetovni vojni in po izrazito zahtevnem reševanju petih alpinistov v Špiku prišlo do hudih zamer med reševalci “starega kova” iz Centrale na Jesenicah in reševalci iz Ljubljane. GRS se je reorganizirala tako, da je Komisija za gorsko reševanje pri PZS v Ljubljani prevzela vse funkcije Centrale na Jesenicah. Tudi osamosvojitev Slovenije leta 1991 je močno spremenila razmere za delo GRS. Z Zakonom o obrambi in zaščiti je leta 1991 postala ena izmed organizacij za zaščito in reševanje državljanov. Leta 1994 je z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami dobila status javne službe. Leta 1997 je močno zamajala temelje GRS tragedija petih reševalcev letalcev v Turski gori. Način financiranja humanitarnih organizacij, vse bolj tesna povezanost z Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) in pomanjkanje dialoga – vse to je leta 2006 povzročilo, da se je GRS izločila iz PZS in se organizirala v Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS) s sedežem v Kranju. Čeprav je GRZS danes organizacijsko samostojna, je njeno delovanje še vedno tesno povezano s planinsko organizacijo. Vsi člani GRZS izhajamo iz planinskih vrst, kjer smo si pridobili potrebna znanja in izkušnje, ki so pogoj za sprejem med gorske reševalce. Člani GRZS smo večinoma tudi člani PZS, aktivni smo v alpinističnih odsekih, planinskih društvih, različnih komisijah in odborih PZS. Ta povezava bo tudi v prihodnje eden ključnih pogojev za dobro delo GRZS. Čeprav je vsaka nesreča v gorah svojevrstna tragedija, ste ob pisanju stoletne zgodovine naleteli na vrsto tragičnih dogodkov. Katere nesreče, ki ste jih opisali, bi označili za najbolj tragične? Pavel Oman: V slovenskih gorah je v gorskih nesrečah v zadnjih sto letih umrlo več kot 2.000 obiskovalcev gora, več kot 5.000 jih je bilo poškodovanih, več tisoč jih je umrlo zaradi nesreč v gorah v obeh svetovnih vojnah, več tisoč ljudi pa je potrebovalo pomoč, ker so se v gorah izgubili, zaplezali ali oboleli. Za nas reševalce je še posebno tragična nesreča reševalcev letalcev in prijateljev na Okrešlju. Desetega junija 1997 se je med vajo v steni Turske gore nad Okrešljem zgodila nesreča. Pet reševalcev letalcev – Mitja Brajnik, Luka Karničar, Rado Markič, Boris Mlekuž in zdravnik Jani Kokalj – je izgubilo življenje v grozovitem spletu okoliščin. Naj naštejem še nekaj tragičnih nesreč v naših gorah, ki so neizbrisno zaznamovale delo naše GRS. Nesreča dr. Josipa Cerka, člana plezalsko-jamarske skupine drenovcev, ki je 4. aprila 1912 zdrsnil v smrt ob prizadevanju, da reši skupino dijakov, ki jih je v težavnih zimskih razmerah skupaj s Pavlom Kunaverjem peljal na Stol. Padec dr. Klementa Juga, ki se je 11. avgusta 1924 smrtno ponesrečil med poskusom, da bi preplezal novo smer v zahodnem delu Triglavske stene. Devetindvajsetega marca 1937 se je zgodila najbolj množična nesreča v času med obema svetovnima vojnama. Na velikonočni ponedeljek je pod Nagelnovimi čermi na pobočju Škarjevega roba na severni strani Storžiča plaz zasul skupino tržiških smučarjev. V njem je umrlo devet smučarjev. V nesreči jeseniških plezalcev 16. avgusta 1942 v vrhnjem delu Centralne smeri v severni steni Rigljice sta umrla plezalca Franc Kovač in Jože Vodišek, med reševanjem pa še dva jeseniška reševalca: 29-letni Miran Marn – Marjon in 23-letni Franc Talar. V nesreči v Špiku v dneh od 3. do 5. maja 1952 je umrlo pet mladih slovenjebistriških alpinistov. Namenili so se plezat smer Jesih-Potočnik v Frdamanih policah, med dostopom proti predvideni smeri pa so si premislili in vstopili v Dibonovo smer v severovzhodni steni Špika. Devetindvajsetega junija 1975 sta se v helikopterski nesreči ob vznožju Ledin smrtno ponesrečila kranjska gorska reševalca, 45-letni dr. Gorazd Zavrnik in 48-letni pilot Franc Štajer, z njima pa tudi poškodovani Franc Gruden. Nesreča dveh mladih plezalcev, ki sta 18. marca 2007 vstopila v jugovzhodno steno Mangarta in izgubila življenje po tem, ko v izredno slabih vremenskih razmerah nista uspela sestopiti z vrha. Posredovanje kljub izrazitemu tveganju reševalcev in posadke helikopterja ni bilo pravočasno. Reševanje v gorah je tudi plemenito početje. Reševalci se pogosto izkažejo s požrtvovalnostjo, pripravljenostjo pomagati tudi v najhujših razmerah. V knjigi je verjetno veliko zgodb in pričevanj o nesebičnosti in požrtvovalnosti reševalcev, ker pa se reševalci običajno s pripovedovanjem o svojem žrtvovanju, tveganju in naporih ne želijo preveč izpostavljati, bi mogoče vi vseeno posebej omenili katero od takih plemenitih zgodb? Vladimir Habjan: Plemenitih zgodb je bilo v sto letih reševanja nešteto. Nekaj jih je popisanih in omenjenih v poglavju o zgodovini, še več jih obstaja v kolektivnem spominu, mnoge so zapisane v prejšnjih zbornikih, pa tudi v zbornikih posameznih društev in postaj, ki jih ni malo. Ravno zato, da bi te zgodbe ohranili, smo jih nekaj dodali tudi v drugem delu knjige. Tam boste lahko prebrali o tem, kako smo iskali nekaj naših reševalcev in znanih alpinistov, kot so na primer Stane Belak – Šrauf in Jasna Bratanič, Tine Mihelič, Filip Bence, Tomaž Vrhovec, kako smo prvič uporabili novo vrvno tehniko s statičnimi vrvmi namesto jeklenice, kako smo reševali v tujini, pa na vaji, kjer naj bi le trenirali, kako smo reševali v stenah, na delovišču črpalne hidroelektrarne Avče, kako smo iskali jadralne padalce, zmrzovali sredi noči v snežnem viharju in se rešili le s pomočjo GPS-naprave, kako so nas nosili plazovi, kako nas je hotelo odpihniti z vrha Mangarta. Obudili smo nekatere tragedije, kjer smo bili nemočni in so nas za vedno zaznamovale, kako se je ob pomoči drugemu poškodoval sam reševalec, kako je bilo reševalcu na prvem reševanju, kako je hudo, če se trudiš, a je vse zaman in še in še … Verjamemo, da vas bodo pripovedi ganile. Čeprav se zdi, da so knjige obsežno pisanje, uredniki običajno spoznavajo, da morajo vseeno krajšati in izpuščati določene informacije. Ste tudi vi naleteli na področja, ki ste jih prepustili podrobnejši obdelavi drugih piscev? Vladimir Habjan: Nekatera, sicer standardno uvrščena poglavja v dosedanjih zbornikih je bilo, kot že rečeno, potrebno izpustiti. V prvi vrsti gre za podatke o kadrih oziroma članstvu: kdo so na primer vodniki lavinskih psov, reševalci letalci ipd., kjer gre za veliko število imen in naštevanje. Izpustili smo predstavitve društev in postaj, kjer gre spet bolj za naštevanje funkcij, skupinske slike postaj ipd. Ni poglavja o tem, kdo je dobil kakšno priznanje, kar so sicer zanimivi podatki, a v takšen koncept knjige ne sodijo. Podobno vodilo, torej manj imen in več dogajanja in zgodb, je veljalo tudi za vsa vsebinska poglavja. Ko smo na primer pisali o posameznih obdobjih zgodovine, smo se morali osredotočiti na bistvene in prelomne dogodke, ki so zaznamovali razvoj, ob tem pa smo morali “manj pomembne” dogodke žal izpustiti, saj bi bila sicer knjiga preobsežna in bi bralca prej odvrnila od branja. Smo pa v uredništvu dali pobudo, da bi vse novo zbrano gradivo, ki ga ni malo, prej ali slej tudi objavili; če ne prej, ob 110. obletnici. Podobno je naredila tudi Planinska zveza, ki je ob stoletnici pri založbi Mladinska knjiga izdala knjigo Stoletje v gorah (že razprodana), ob 110. obletnici pa spet zbornik. Prispevke smo morali tudi uredniško obdelati. To pomeni, da smo besedilo krajšali ali spremenili takrat, ko je šlo za odmik od osrednje pripovedi, če je pisanje zašlo preveč v strokovnost ali v same postopke, ponekod je preveč poseglo v vsebino pravilnikov ipd. Vendar smo se uredniki trudili, da s posegi vsebina ne bi bila preveč osiromašena in da avtorstvo besedila ne bi bilo v ničemer ogroženo. Prav gotovo se gorskim reševalcem in vsem drugim ljubiteljem planinskega branja obeta kar nekaj literarnih užitkov.
Miro Štebe
Knjiga Reševanje v gorah
Uredniški odbor: Vladimir Habjan, Pavel Oman, France Malešič, Dušan Polajnar in Pavle Šegula.
.jpg)
.jpg)
France Malešič Dušan Polajnar Pavle Šegula