Pogreb bo v petek 5.11.2010 ob 10h, na Kamniških žalah.
Prvi izpiti za letalce reševalce leta 1978 v Lescah. Na sredini člana GRS Kamnik Franc Bauman in France Malešič.
Franc Bauman je bil rojen 28. junija 1947 v Podgorju pri Kamniku, umrl pa je v bolnišnici v Ljubljani, v noči med soboto, 23. oktobra, in nedeljo, 24. oktobra 2010.
V alpinistično šolo AO Kamnik se je vključil maja leta 1965. Junija je s Tonetom Škarjo in Francetom Malešičem opravil prvi vzpon po Zeleniških špicah. V dveh julijskih dneh leta 1965 je z Jernejem Koritnikom, Božo Gorjanc, Francem Paplerjem in Francetom Malešičem preplezal prvenstveno Direktno varianto v severozahodnem razu Votlega vrha v Loški steni nad Koritnico; z Dragom Geršakom pa tam še novo smer v sosednem Briceljku. Nato je ponovil več težavnih smeri v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah z Jernejem Koritnikom. 4. septembra 1966 sta z Jernejem Koritnikom preplezala prvenstveno Centralno smer v zahodni steni Planjave. Še isto leto je bil sprejet med alpiniste. 18. maja 1968 sta s Tonetom Trobevškom preplezala novo Direktno varianto Gregorinove smeri v vzhodni steni Grintovca, 30. maja 1968 pa še prvenstveno smer Bauman-Trobevšek v južni steni Malega Grintovca. Tega leta sta se oba udeležila jugoslovanske odprave na Kavkaz v skupino Kazbeka in plezala v Piku Nikolajeva, Kazbeku, Vilsu in Uilpati ter preplezala prvenstveno smer IV. tež. st. v Adai Hohu. 4. maja 1969 je s Tonetom Trobevškom in Janezom Uršičem Jakom preplezal novo Majsko smer v zahodni steni Planjave. 16. avgusta 1970 je z Acom Berlecem preplezal novo smer BB v Zobu Kalške gore. Leta 1970 je vodil alpinistično šolo AO Kamnik, za katero je izdelal prenosno steno s klini za nazornejše učenje in vaje. Udeležil se je tečaja za alpinistične inštruktorje. Tega leta je s Tinetom Štritofom preplezal spodnji del nove smeri v vzhodni steni Brane, ki jo je potem dokončal leta 1973 s soplezalcema Maričko Škrlep in Janetom Volkarjem (Dolgoletna smer). Leta 1971 je bil načelnik AO in je vodil odsekovo alpinistično odpravo v poljske Tatre, kjer je preplezal več zelo težkih smeri (Mnich, Zadnji Mnich, Zamarla Turnia). Leta 1976 je skupaj s poljskim Klubom Wisokogorskim iz Katowic organiziral jugoslovansko-poljsko odpravo na Nošak v Hindukušu. Na 7462 m visoki vrh je po zahodnem grebenu prišel skupaj z Marjanom Kregarjem in Janetom Volkarjem.
Pripravnik postaje GRS Kamnik je postal maja 1968 in je 1970 opravil izpit za alpinista. Sodeloval je v večini takratnih reševalnih akcij. Jeseni leta 1974 je bil na prvem tečaju za reševalce letalce. Leta 1978 je med prvimi opravil izpit. Aktivno je reševal do leta 1995.
Po poklicu je bil mizar in bi se bil v drugačnih okoliščinah razvil v vrhunskega strokovnjaka. To nam dokazuje tudi izredno lep lesen pokal za tradicionalni Štuparjev memorial s Kamniškega sedla. Bil je odličen smučar, z odličnim posluhom in spominom je zelo zavzeto sodeloval tudi pri pripravi planinske pesmarice leta 1968 in 1970. Z velikim veseljem je risal in pisal pesmi, vendar bolj na skrivaj in le za lastno veselje. Tudi tisti, ki smo ga dobro poznali, včasih tega nismo vedeli ali pa se nismo zavedali njegove rahločutne narave in darov, ki jih je imel. Naj se mu vsaj zdaj zahvalimo za vso njegovo prijateljsko pomoč in vesele ure, ki smo jih prebili skupaj. Ohranimo ga v najlepšem spominu.
Kamniški gorski reševalci