Marko Prezelj, 46, vrhunski alpinist in dvakratni dobitnik zlatega cepina, najprestižnejšega alpinističnega priznanja na svetu, je eden najdejavnejših slovenskih gorskih vodnikov, ki je štiri leta načeloval ZGVS.
Katere lastnosti odlikujejo dobrega gorskega vodnika?Imeti mora visoko stopnjo empatije, da lahko v čim krajšem času »prebere« želje in sposobnosti gosta. Vodnik naj bi bil načeloma sposoben voditi vsako turo, toda gost si včasih zaželi manj, kot je sposoben, drugič pa več. Vodnik mora oceniti njegove zmožnosti.
Ali to pomeni, da stranko pred turo preizkusite?Za lažje ture do pete težavnostne stopnje preizkusna tura praviloma ni potrebna, za tehnično ali kondicijsko bolj zahtevne pa je. Matterhorn je svojevrstna »vodniška tovarna« in švicarski vodniki, ki vodijo nanj, ne izvajajo preizkusnih tur; če gost slučajno ne zmore na vrh, obrnejo – gost pa kljub temu plača. Toda tura na Matterhorn v Švici traja en dan, iz Slovenije pa tri dni. Bilo bi nepošteno do gosta, da bi ga gnali pod Matterhorn, nato pa po uri hoje ugotovili, da vzpon presega njegove zmožnosti in ga vrnili domov.Poleg empatije morata vodnika odlikovati tudi sposobnost jasnega izražanja in močno izražen čut za odgovornost.
Se med vodnikom in gostom sčasoma razvije poseben odnos?Da. Po moji izkušnji je treba z gostom v gore vsaj trikrat. Šele potem lahko vodnik v njem odkrije morebitne skrite potenciale ali želje, ki jih sam na začetku morda ni znal najbolje izraziti, na drugi strani pa gost začne zaupati vodniku pri izbiri ciljev.Ko se med menoj in gostom razvije zaupanje, ga ponavadi popeljem dlje in višje, kot je sploh kdaj mislil, da bo prišel. Zgodilo se je že, da je hotel preplezati samo severno steno Triglava, pa sva potem splezala še na vrh; ali da mu je na začetku delala preglavice že druga ali tretja težavnostna stopnja plezanja, po nekaj turah pa je plezal že peto, čeprav je prej živel v prepričanju, da je zanj za vekomaj nedosegljiva.
Ste stranko že kdaj zavrnili?Ne, se mi je pa že zgodilo, da sva oba čutila, da nisva na isti valovni dolžini. Sam pripadam romantični struji, za katero je bolj od cilja pomemben način, kako ga dosežeš. Sem zagovornik etičnega pristopa k plezanju, ki mora biti izvedeno s čim manj tehničnimi pomagali. Cilj je mojstrenje samega sebe. Vodenje na Everest z dodatnim kisikom, recimo, zame ni sprejemljivo. Več ljudi me je že vprašalo, ali bi vodil na Everest, a moj odgovor je vedno bil, da za zdaj ne, ker se ga vodniško še nihče ni lotil brez dodatnega kisika.
Je mogoče z vodništvom v Sloveniji dobro in dostojno živeti?Samo z vodništvom ne. Leto ima 365 dni, v katerih je po mednarodnih vodniških izkušnjah človek fizično, psihično, organizacijsko … zmožen voditi največ 150 dni.Gostje imajo radi, da si vodniki med seboj konkuriramo, tudi cenovno. Vendar gredo gosti, ki ne gledajo samo na ceno, k vodniku, ki ga poznajo in mu zaupajo. Tudi na tržnici v Ljubljani greste k branjevki, ki ima bolj oseben pristop in zelenjavo, ki jo poznate.
Sestavni del vodništva je tudi pogajanje za ceno ture?Načeloma da, čeprav se jaz ne pogajam prav veliko. Če poznam gostove sposobnosti in vem, da je okreten in hiter, zaradi česar bo tura krajša, lahko postavim nižjo ceno. Sicer pa cena ni odvisna od trajanje ture. V Slovenski smeri v severni steni Triglava sem vodil že štiri ure pa tudi deset, vendar za isto ceno. Če bi imel urno postavko tako kot mehanik, bi s tem izvajal časovni pritisk na gosta, kar bi bilo do njega nepošteno.
Se vodniki srečujete tudi z nelojalno konkurenco vodenja na črno?Gost, ki spoštuje vodniški poklic, ne bo šel k nelojalni konkurenci. Prvič zato, ker če greste z nekom, ki ni vodnik, ste v prekršku tudi vi; drugič pa zato, ker niste nezgodno zavarovani, če se vam kaj zgodi. To je tako, kot bi šli letet s pilotom, ki nima licence. Gre za poklica s podobno visoko stopnjo odgovornosti. Vodniki brez licence ogrožajo sebe in ljudi, ki jih vodijo, ne pa poklica. Tega ogrožajo tisti, ki vodijo po dumpinških cenah. Kajti vodnik, ki vodi za tarifo, ki je nižja od te, ki mu omogoča preživetje, ne naredi nič dobrega ne sebi ne poklicu.
Katere so najbolj zaželene plezalne ture?Triglav je gora, ki ima avro. Slovenska in Nemška smer v njegovi severni steni zato predstavljata več kot polovico vsega vodniškega povpraševanja v Sloveniji.
Kaj pa cilji v tujini?Mont Blanc, Matterhorn in Grossglockner. Slovenci so pretirano mahnjeni na lovorike. Zato jim je namesto omenjenih vzponov težko ponuditi turo v Dolomitih, čeprav bi bila ta veliko večje plezalsko doživetje. Vzemite vzpon po severozahodnem grebenu Planjave: vseskozi se gibate v svetu, ki zahteva plezanje; nenehno gledate v Logarsko dolino in Ljubljansko kotlino, hkrati pa še globoko v Avstrijo, skratka, pred seboj imate pol Slovenije in pol Avstrije. A kako ponuditi takšno turo gostu, ki hlepi po lovorikah in na vrhu iz nahrbtnika povleče mobilni telefon in izjavi: »Najprej se nadiham, potem se bom pa začel hvaliti.« To je bila zelo odkritosrčna izjava enega od mojih gostov, ki odseva duha časa.
Matija GrahMarko Prezelj Foto osebni arhiv