S turnimi smučmi se je treba povzpeti po ledeniku Valentin in se potem spustiti v dolino, vse seveda v časovnih omejitvah. »Zaradi novozapadlega snega smo se povzpeli na sedlo Wodnertörl in se spustili od tam. Čudovito vreme je bilo in odlična družba turnih smučarjev in gorskih reševalcev iz Furlanije – Julijske krajine, iz vse Avstrije in iz Slovenije, mi pa smo bili na splošno v središču pozornosti, saj je bil med člani našega moštva tudi Cene,« je povzel dogajanje gorski reševalec Matjaž Šerkezi in oslikal trenutek med vzponom: »Cenetu zaradi slabih kož pod smučmi zdrsne na snegu in pade. Za njim mu poskuša nekdo pomagati. Cene pa izjavi: ‘Ja, res sem vesel, da lahko pri teh letih še padem, in ne samo to, tudi poberem se še lahko.’« Kamničani so imeli namreč v moštvu daleč najstarejšega udeleženca nič kaj nedolžnega preizkusa moči, vzdržljivosti in tehnike turne smuke, 84-letnega Ceneta Griljca, ob njem so bili še prej omenjeni Šerkezi ter Cene Berčič, načelnik postaje GRS Kamnik Franc Miš, Miro Šušteršič in Franci Brcar.
Vsega spoštovanja vredni Cene Griljc iz Stahovice se je v gorsko reševanje podal leta 1958, gorske reševalce je vedno občudoval, zanj so bili to posebni ljudje, čeprav so bili predvsem drvarji in lovci iz kamniške doline. Ko se je v Kamniku začela kazati potreba po pomlajevanju in večjem številu gorskih reševalcev, so se postaji GRS Kamnik poleg njega hkrati priključili Tone Škarja, Metod Humar in še Pavle Šimenc. Griljc je želel postati slikar, a je po letu in pol zaradi finančne stiske zapustil akademijo v Ljubljani, čeprav so bili profesorji razočarani, v njem so videli nadarjeno dušo. Toda Cene zato ni prenehal slikati, na platna še danes preliva čudovite vtise s svojih pohajkovanj po gorskem svetu. Večkrat je bil v Himalaji in v Nepalu v šoli za šerpe kot eden izmed inštruktorjev bodočih višinskih nosačev in spremljevalcev odprav na večje višine. Hodil je tudi po Kavkazu, Alpe pa pozna kot lasten žep. Pri skoraj 60 letih je stopil na vrh McKinleyja na severu Aljaske, pa na Olimpu v Grčiji je bil, in ne boste verjeli, celo na turno smuko v Afriko je šel. Ko se je vrnil, je strnil vtise: »Devet nas je šlo na turno smuko na jug Maroka na Visoki Atlas. Iz Casablance smo šli z vlakom v Marakeš, kjer smo se presedli v dva kombija, ki sta nas po lokalnih cestah peljala, do koder je pač bila cesta. Opremo smo naložili na konje in hodili toliko časa, da smo prišli do snega. Konji tam niso mogli nadaljevati, zato so vodniki prevzeli tovor na svoje hrbte in ga nosili do koče na 3200 metrih. Nato smo dali na noge smuči in hodili še tri ure in pol. Krasno je bilo.«
Na letošnjem turnem smuku na ledeniku Valentin je bilo treba s turnimi smučmi na nogah prehoditi navkreber debelih pet kilometrov in premagati skoraj osemsto višinskih metrov od izhodišča do sedla Wodnertörl, sledil je spust v dolino. »Naše moštvo bi lahko opisali čisto na kratko: tri generacije, tri ideje, tri želje, in vendar skupaj kot eno,« je orisal doživetje Šerkezi in dodal, da so domov seveda prinesli pokal. Ne za zmago, ga je pa predsednik GRS Kötschach-Mauthen Klaus Hohenwarter kot najstarejšemu udeležencu mednarodnega preizkusa turnih smučarjev predal večnemu kamniškemu mladeniču Cenetu Griljcu.