Društvo Gorska reševalna služba Kamnik deluje na območju več občin: Kamnik, Komenda, Mengeš, Trzin, Lukovica, Moravče in Domžale. In prav slednja je v četrtek, 24. oktobra 2024 v sklopu zaščitno-reševalne vaje preverila delovanje služb zaščite in reševanja. Kot enota v sklopu Civilne zaščite Domžale sodeluje tudi naše društvo, zato smo se vabilu na vajo z veseljem odzvali. Vajo, na njej je sodelovalo za dva avtomobila naših reševalcev, smo tik po likofu nadaljevali s tehnično precej zahtevnim reševanjem padlega pod Skokom v dolini Kamniške Bele.
Scenarij vaje je predvidel močen potres, zaradi katerega je na območju celotne občine Domžale prišlo do porušenja več stavb ali dela stavb, prometnih nesreč ter nesreč v več obratih kemijske in druge industrije. Naše društvo je bilo napoteno na reševanje ujetih učencev (in učiteljev) iz objekta OŠ Domžale. Zaradi porušenega stopnišča smo v 1. nadstropje vstopili po gasilski lestvi, katero je postavilo eno izmed prostovoljnih gasilskih društev Gasilske zveze Domžale. Prvotni načrt postavitve in evakuacije ujetih s tirolsko žičnico ni uspel, saj stene niso dovoljevale izdelave ustreznih in dovolj močnih sidrišč, zato smo v učilnici ujet razred otrok in učiteljico varovali ob spustu po lestvi. Pri tem smo odlično sodelovali z domžalskimi alpinisti oz. Enoto za reševanje iz višin PD Domžale. Po uspešno izpeljani vaji smo še prisluhnili ocenjevalcem ter vodstvu štaba CZ Domžale in odšli na zasluženo okrepčilo.
Niti še nismo »podrli kupčka« po zadnjem koščku klobase (z zeljem ali kruhom), ko nas je zmotil klic iz centra za obveščanje. Tokrat ni šlo za vajo, ampak za poziv na reševanje padlega planinca pod Skokom nad dolino Kamniške Bele. Informacije o resnih poškodbah nog in prsnega koša so nas sestrelile z gasilskih klopi in k zapuščanju prostorov domžalskih poklicnih gasilcev z modro lučjo. Mrak in prve informacije o poškodbah dajo vsem vedeti, da bo tokratno reševanje tehnično in fizično precej zahtevno, zato se na postaji v precej kratkem času nabere dobršen del reševalcev.
Kot da to ni dovolj, prejmemo čez 20 minut klic s pozivom na drugo, novo reševanje. Štiri planinske naj bi premražene obtičale pod Skuto. Jerneja, vodjo prvega reševanja kar malce zaboli glava in brez obotavljanja aktivira reševalce sosednjega, ljubljanskega društva Gorske reševalne službe. Medtem, ko je prva ekipa že odrinila pod Skok, dva reševalca kreneta proti Kamniški Bistrici in naprej pod Skuto. Kmalu ugotovimo točno lokacijo kvarteta planink – k sreči se nahajajo na območju Turskega žleba, zato lahko reševanje predamo celjskim kolegom in se lahko v celoti posvetimo reševanju padlega planinca.
Prva, hitra ekipa je v manj kot dveh urah pri poškodovancu. Sledi hiter pregled in prva pomoč. Nesrečnež je zlomil oba gležnja, bolijo ga tudi rebra, ki pa so, k sreči, ostala cela. Kljub naštetemu in dodatnim odrgninam se lahko poljski državljan, po dobrih 30 m dolgemu padcu (po njegovih besedah), veseli drugega rojstnega dne. Prvi skupini reševalcev sledi druga, v kateri sta tudi zdravnik in zdravnica, ki ponesrečenca po nekaj urah odrešita hujših bolečin. Sledi imobilizacija in priprava na transport v dolino.
Vedno več reševalcev se nas zbira, zato lahko začnemo s transportom ponesrečenca v dolino. Sploh prvi del spusta poteka po izpostavljenem in zahtevnem terenu. Gozdna pobočja so mokra in spolzka, zato je pozornost na višku. Na tem delu spust opravimo s tehniko štafetnega spusta. Z nekaj zamika prispe tudi deseterica ljubljanskih reševalcev, ki nas s tako številčnim moštvom precej razbremenijo. Njihova pomoč je bila več kot dobrodošla, saj prenos poškodovanca po strmi, mokri in spolzki stezi ni enostaven. Do gozdne ceste v dolini Kamniške Bele smo še večkrat razvili vrv, a glavnina tehničnih težav je bila vseeno na začetku spusta.
Ko smo prispeli na omenjeno gozdno cesto smo se nekoliko sprostili in čez pol ure ponesrečenca predali službi NMP Kamnik. Ko smo pospravili vso opremo smo se v avtomobile usedli točno ob 00:00. Sledilo je še okusno okrepčilo z analizo reševanja pri našem zvestem podporniku Rikiju iz gostišča Pri Jurju v Kamniški Bistrici. Pridružili so se nam tudi ljubljanski kolegi, s katerimi smo okusno enolončnico in golaž hitro pospravili.
Za (ponovno) sodelovanje se moramo res lepo zahvaliti našim ljubljanskim kolegom. Zmogli bi tudi brez njih, a bi prišli v dolino precej kasneje in še bolj utrujeni. Zakaj ponovno … 5 let in 364 dni nazaj so nam priskočili na pomoč pri še zahtevnejšem reševanju izpod Staničevega vrha. Zadnji dnevi oktobra imajo, kot vse kaže, svoj sloves …
Konec dober, vse dobro. Dan je bil dolg, naporen in družaben. A na koncu smo si vendarle enotni – naj tovrstna sodelovanja potekajo zgolj na nivoju vaj.😉
PS: prvič po avgustovski nesreči je bil z nami na akciji ponovno Žiga. Kljub zaceljeni nogi se mora še malo paziti. A njegova vloga nekakšnega repetitorja, je bila v tej akciji izjemnega pomena. S sprejemanjem in posredovanjem ključnih informacij je poskrbel za zvezo z dolino. Brez njega bi bila namreč neposredna komunikacija reševalcev na terenu z vodjo akcije v dolini nemogoča.
Zapisal Matej Ogorevc