V tem času je pričel zahajati v gore. Že pri polnoletnosti je opravil prvi plezalni vzpon s svojima vzornikoma Mengšanoma Tonetom in Pavletom v smeri Pod stolpom, kjer je (še danes) en raztežaj ocenjen s VI-. Ko se je tega leta (1965) v Gregorinovem stebru v Mali Kalški gori ponesrečil mladi plezalec, je Janez, ki je smer že poznal, splezal do njega in soplezalca. Reševanje je potekalo hitro, vendar je padli plezalec nosil hude posledice. Tako je Janez hote ali nehote prišel med gorske reševalce.Še naprej pa je pridno plezal in sam se pohvali, da je sam ali v navezi dvajsetkrat splezal že omenjeni Gregorinov steber. Pozimi sta z Bojčem po dveh poletnih ponovitvah Štruce poskusila, a sta morala odnehati. Sta pa drugič ponovila razvpito Dularjevo zajedo v Jalovcu, in splezala Čopov steber v Triglavu. Na dan ko bi moral biti sprejet med alpiniste, sta šla pozimi -spet- v Gregorinov steber. Zaradi slabih razmer se je njuno plezanje zavleklo in ko so ju gorski reševalci prišli iskat, je njihov vodja »robato« rekel: nismo mi angelčki, da vaju bomo iz stene vzeli in mamam prinesli v dolino. Sprejema ni bilo. Gotovo pa so njegove največje »plezalne storitve« zapisane v Vežici. Skupaj z Bojčem sta preplezala tri spominske smeri: Hunikino, Lahovo in Perčičevo. Same poštene petice z mnogimi raztežaji šestic. Nato sta po poletnem spoznavanju pozimi splezala še Akademsko smer. O seriji prvenstvenih smeri sta posnela tudi polurni črno beli dokumentarni film, ki pa ga alpinistična in planinska javnost žal premalo pozna ( in gleda).Življenjska pot je Janeza obrnila v umiritev, oblikovanje družine in v izgradnjo hiše. To mu je prineslo boje z boleznimi žene, hčere in tudi svojimi. Vendar se je soočil s težavami in jih postopno uspešno reševal.Kot gorski reševalec je postal leta 1981 v prvi generaciji instruktor. Aktivno je vodil izobraževanja, vaje in reševalne akcije v domači kamniški postaji več kot četrt stoletja. Najbrž sta najbolj znani in odmevni njegovi vodenji reševanja 34 potnikov iz ustavljene gondole na Veliko planino z višine 170m (leta 1998) in zimsko reševanje ponesrečenega alpinista z vrha Brane, ko je zaradi zdrsa umrl naš prijatelj gorski reševalec (leta 1986). Zaradi te nesreče si je Janez še dolga leta postavljal vprašanja, ali je bilo to potrebno in če ne, kdo se je narobe odločil. Upamo, da je odgovore našel, na morebitne očitke odgovoril in si za končni uspeh posredovanja našel zadoščenje.Janez, hvala, ker si nas poslušal, učil, ker si bil naš in ker si nas vodil v številnih posredovanjih v gorah.
Prijatelji – slika dne 13. 8. 1995 z vrha Ortlerja (3905m), najvišjega avstrijskega vrha (je sicer v italjanskih Tirolah), po vzponu čez Hintergrat II, IV, 40*,1250m. Na vrhu slike Italjan, Jane Volkar; spodaj Bobi Hribovšek, Janez Slokan, še en Italjan iz Torina in JANEZ KOSEC.
Besedilo in fotografije: Janez in Marija Volkar