Marka sem spoznal pred dvanajstimi leti, ko je obiskoval alpinistično šolo. Takrat pod vodstvom Mateja Mošnika. Spomnim se naše prve ture na Jalovec in enega fanta z dolgimi lasmi, oblečenega v kavbojke. Sam pri sebi sem si mislil, znova en, ki se išče in itak ne bo zdržal. Klicali so ga Kelly, ker je bil podoben “unemu” iz Kelly Family in še zmagal je na Slovenski popevki. In vendar so se naše poti zbližale, predvsem, ker je iz pravega testa, nanj se lahko zaneseš in ima rad hribe. Vse odlike gorskega reševalca, vedno pripravljenega pomagati ljudem v stiski. Veliko je bilo dni, ki smo jih preživeli skupaj na tečajih, v gorah. Ponavadi igra kitaro, drugi mu skušamo slediti s petjem. 
In verjamem, da bo takšnih dni še veliko, teh veselih in čim manj tistih, ko bomo morali v gore po ljudi v težavah. Pa tudi to bo veliko lažje, lažje zaradi občutka varnosti, ko se zaveš, da je ob tebi nekdo, ki mu lahko zaupaš svoje življenje na tanki vrvi nekje nad prepadi kamniških planin.Marko, dobrodošel med gorskimi reševalci in kot je naš Veliki Metod Humar zmeraj poudaril: “Bohlonaj, k smo prjatl.” Matjaž Šerkezi
30. septembra, 2013
|