Tako hude nevihte v Kamniku že dolgo ni bilo. S Tinkaro zapirava okna, katere veter s surovo močjo želi vreči s tečajev. Na ARSO preverjam radarsko sliko in območje okrog Grintovca in Kamnika je vijolično – huda nevihta, strele, voda teče kot iz škafa … V tistem kliče Jernej: “Akcijo imamo, sicer še preverjam ampak …” Na moj kje pa, dobim odgovor, da v J razu Skute. “Čaki, a ti mene malo jeb …, kdo pa, kaj pa počneta sedaj tam gor in ob tej uri, saj je že skoraj deset zvečer?! Ja, saj jih bo skurilo na tistem grebenu, kot dve mački, strele dobesedno parajo nebo!” Cel kup vprašanj, na katera ni pametnega odgovora. Z Laniškom zaključiva: “Nič, skličemo fante, dobimo se na društvu, ampak gor v takem ne gremo!”
V skladišču z opremo še enkrat odprem radarsko sliko, ki pokaže, da se nevihta počasi umika in da se nebo umirja. Fanta se na telefon več ne javita. Najhujše slutnje – strele so jih scvrle. WRF in ALADIN pokažeta, da bo vreme držalo do 12. ure naslednji dan. Odločitev – gremo pogledat. Terence naložimo z dodatno opremo in odrinemo proti naši bazi v Kamniško Bistrico. Modra luč se odbija od črne pokrajine, izklopim Avdiča, ki mi pošteno najeda … Klic Zdravku, če lahko organizira prevoz s tovorno žičnico in pokliče oskrbnika Tomaža, da nas pričaka. S tem nam bi olajšal prenos tovora iz Konca do Cojzove koče.
Stane, ki upravlja z žičnico je takoj pripravljen priskočiti na pomoč: “Jeba bo le ker ne vidim “zajle” in ne vem kdaj ustavit!” Nič, bomo svetili – naše Led Lenserke to zmorejo. Hkrati aktiviramo še GRS Ljubljana, saj je kar nekaj naših fantov v Španiji in če bo potrebno “vlačiti” na roke v dolino bo dodatna pomoč več kot koristna.
V Cojzovi koči z Markom pripravljava opremo – dvoje UT nosila, vakuumski vreči, klini, vrtalka, vponke, 100 m statične vrvi … To ja, to ne … Kdo ima kladivo, kje je Grilon, a ID-i so trije, vzemi še dinamično vrv … Sedaj že vemo, da sta fanta živa, premražena, na ozkem grebenu, v temni noči s samo eno čelno svetilko in brez rezervnih oblačil. Po radijski postaji se javi Urban, ki je z Maticem, Boškotom in Primožem odšel z najnujnejšo opremo čez Žmavčarje, mimo Bivaka pod Skuto in na vrh Skute.
Ukrivljene sence v črni noči, katerim se pod težo opreme šibijo noge stopajo po planinski poti do bivaka Pavla Kemperla. Soj naglavnih svetilk osvetljujejo mokro in izpostavljeno pot in se izgublja v skrivnostnih prepadih apnenca in trave. Črna in groba guma planinskih gojzarjev se zažira v belo skalo in pazi, da ne pohodi že tako redke planinske močerade. 
Monika vpraša kaj že to pomeni, če gre planinski močerad gor ali pa dol. Odgovorim ji, da če gre gor bo vreme grdo, ker se umika pred vodo, če gre pa dol, bo pa lepo. “A ta dva gresta pa potem sexat, ker gre en dol, drugi pa gor?!” doda Dejan. Ah, vam ni več pomoči. Medtem, ko pôt teče izpod rumene čelade razmišljam kaj hudiča ljudi brez izkušenj žene v takšne “avanture”?! Pred dnevi sem s Špelo in Stanko plezal Zeleniške špice in srečeval cel kup ljudi, ki tam gor ne bi smeli biti. Letna statistika štiristo nesreč v gorah je glede na to kar vidimo in se pogovarjamo s kolegi še majhna. OK, razumen, nesreča se zgodi ampak, da se nekam podaš brez informacij, izkušenj … Mar smo postali moderne kamikaze?! Meni je tudi lepo pogledati Hančiča ali pa Čokla, ki z jadralnim padalom poletita z Grintovca. Sam bi tudi, ampak vem, da ne bom daleč prišel in da tega ne morem storiti brez vsakih izkušenj in kilometrine.
Urban posreduje informacijo, da so ju našli, splezali do njiju in pripeljali na varno mesto, kjer so ju zavili v tople odeje.
Na grebenu Dolgega hrbta, ki se ostro zažre v Štruco in naprej proti Skuti nas pričaka rdeča krogla, ki zaspano odpira svoje oči – topla, čudovita, z umitim obrazom nas vabi v svoj objem. Po njenih dolgih trepalnicah se sprehaja solza jutranje rose … Oh, kako si lepa, mehka in topla … Zdramim se ob hreščanju radijske postaje, z Urbanom in Laniškom delamo načrt kako in kaj naprej. Fanta sta podhlajena in eden od njiju ni zmožen hoje. Po vrhovih Skute in Rink se sprehajajo megle, v daljavi se v nebo pnejo Peca, Raduha in Uršlja Gora. Občasno veter pokaže svojo moč. Z Wind metrom” na svojem telefonu izmerim njegovo hitrost, vreme bo zdržalo še vsaj kakšno uro. Nič, Jernej in Urban, mašina mora v zrak, čim prej. Jernej, ki v bazi Pri Jurju organizira vse potrebno in je vez med nami in ostalim svetom, vzpostavi stik z Brnikom in dežurno ekipo. Minute tečejo, vreme se slabša, občasno nas prekrije megla, veter se krepi. 
Skoraj nič ne govorimo, poznamo se, dovolj so pogledi.
“Tukaj imata vsak pol sendviča. Pojejta, da se vama povrne moč”. Ostalim se na obrazih nariše nasmeh, ko omenim sendvič, saj sem v Cojzovi koči tehtal med tem ali vzamem enega ali dva. Pač, šteje vsak gram. No, na koncu sem se odločil, da bosta imela enega dovolj – želodci so se jima itak skrčili, bel kruh pa se v kombinaciji s čajem napihne. Ignoriram pomislek enega, ki ga skuša zavrniti, ker je vegetarijanec. “Glej, zaradi mene lahko živiš od sonca, to boš “pojedu” tako ali pa drugače. Sedaj je važno življenje, ne pa “fensy modern life” in dolinsko “solatkanje”. Pot v dolino je dolga, za helikopter pa ne vemo ali bo glede na razmere lahko pobiral!”
Nujno moramo sestopiti v sedlo in na plato Štruce. Navežemo ju in s pomočjo kratke vrvi odpeljemo proti mestu, kjer bi jih lahko spravili v “mašino”. “Šerki, helikopter bo čez pet minut v Bistrici, pobere mene in pridemo gor!” sporoči Jernej. V zavetrju čakamo in poslušamo. Iz smeri Krvavca se nam počasi približuje pika, ki postaja večja in glasnejša. Preko kanala GRS 1 vzpostavim stik s pilotom in Jernejem. Ocena, poskus 1, prelet. Krhko alu ogrodje sunki vetra premetavajo po zraku. Tile naši piloti so res “face”, sreča, da jih imamo. 
Prelet 2, 3, 4, 5, … 8 Sranje. Ali bo šlo, slabo kaže?! “Se kam prestavimo?” “Poskusim še enkrat, pa se potem odločimo” odgovori pilot.
… sani se počasi približajo balvanu, trup se pozibava, roka pokaže – pridite … Pomahamo si in zelen helikopter Slovenske vojske se odlepi in odleti proti dolini. Olajšanje, sedaj moramo v dolino spraviti še samo svoje riti in opremo.
Neizkušenost, neprimerna oprema – dvojna 60 m vrv v takšno smer ne sodi, samo ena čelna svetilka, premalo zaščitnih oblačil = slaba priprava na turo … Vse najboljše fanta – ta dan si na koledarju obkrožita z debelim markerjem.
Od leve: Monika Planinc, Irena Mušič Habjan, Matic Kozina, Matjaž Ravnikar, Urban Novak, Andrej Rezar, Dejan Kuserbanj, Primož Lavrič, Marjan Kregar, Boštjan Borštnar, Jernej Lanišek, Vladimir Habjan, Marko Petek in Janez Ažman. S PD Kamnik sta nam s prevozom na pomoč priskočila Zdravko Bodlaj in Stane Erjavšek. Tomaž Bolcar, oskrbni Cojzove koče je poskrbel, da smo se pogreli in okrepčali, Marjan in Boža; kaj bi zgubljal besede – Ata Smrk pove vse. Helikopterska ekipa in zdravnica Petra Zupet, vam pa hvala za podporo iz zraka.
No ja, Hallo GRS – ni bila pica, je pa bila Štruca s Skuto, čeprav tista bujta repa z ravno prav mastnimi rebrcami pri Marjanu in Boži po 14. urah … Božansko, kot je bil Božanski tisti, ki je cel večer bdel nad fantoma – očitno je študij teologije enega izmed njih bil kar prava izbira.
Besedilo: Matjaž ŠerkeziFotografije: Vladimir Habjan, Irena Mušič Habjan in Matjaž Šerkezi