Dopoldne je odšel na pot planinec, ki je nameraval prehoditi zelo zahtevno brezpotje: Kamniška Bela – Skok – Šraj pesek – Najnar štant – Kamniška Bela. O nameravani poti je planinec večino informacij pridobil preko spleta, s tem pa ni dobil zadostnega vedenja o težavah in nevarnostih, ki ga čakajo na poti. Največja napaka, ki jo je storil in bi bila kasneje zanj lahko usodna, je bila, da se je na pot podal brez derez. Na prve težave je naletel pod Skokom, ki se mu je zaradi poledenelosti in zasneženosti ognil levo. Naslednja nevarnost ga je čakala kmalu nad Skokom. Obstajala je velika verjetnost, da bo zaradi nepoznavanja in zasneženosti terena, zgrešil odcep brezpotja na Najnar štant, kar se je tudi zgodilo. Pregovor »v tretje gre rado« ni iz trte zvit, in planinec bi lahko pričakoval, da se bodo zadeve začele zapletati. Ker ni našel odcepa na Najnar štant, zavedal pa se je, da je vrnitev mimo Skoka preveliko tveganje, se je odločil za zanj edino izvedljivo pot proti Korošici in vrnitev v dolino preko Presedljaja. Čeprav so bile razmere zimske in ni imel derez, se je uspel vzpeti čez Šraj pesek in nadaljevati pod ostenjem Vršičev.
Zadeva se je ponovno zapletla in nadaljevala v smislu Murphyjevega zakona, ko mu je pri prečenju melišča pod Vršiči spodrsnilo. Prišlo je do padca in posledično drsenja po strmem nezasneženem, vendar zmrznjenem melišču, ki bi bilo za planinca lahko usodno. Zdrs mu je po približno 30 m uspelo zaustaviti s cepinom, vendar je pri drsenju dobil precej hude odrgnine in obtolčine, v glavo pa udarec kamenja, ki ga je sprožil ob drsenju. Pretresen in poškodovan, se je spustil na Petkove njive v upanju, da od tam najde lažjo pot in nadaljuje proti Korošici. Kmalu je uvidel, da tega zaradi velike količine napihanega snega, ki se mu je močno ugrezal, ne bo zmogel. Z velikimi težavami se je vrnil po melišču do steze pod stenami Vršičev in Dedca ter nadaljeval pot do koče na Korošici. Zaradi dogodka, pozne ure, izčrpanosti zaradi težavne vrnitve po melišču in zavedajoč se še preostale dolžine poti v dolino, se je odločil preživeti noč v zavetišču na Korošici in se vrniti v dolino naslednji dan. Omenjen Murphyjev zakon se je v nadaljevanju potrdil še, ko zaradi nepokritosti terena z GSM signalom ni uspel sporočiti v dolino nastalega položaja ne po telefonu, niti mu tega ni uspelo z napravo za klic v sili, ki je v zimski sobi. Planincu ni preostalo drugega, kot da čaka na razplet dogodkov, ki jih bodo sprožili v dolini. Po prejemu obvestila na Operativno komunikacijski center, da se planinec ni vrnil, je stekla zahtevna in nevarna nočna iskalno – reševalna intervencija. Najprej je gorski reševalec skupaj s policistoma PP Kamnik pregledal dolino Kamniške Bele, nato so reševalci v dveh skupinah, po dveh smereh pregledali teren ob zelo zahtevnem brezpotju, se pod steno Vežice združili in nadaljevali z zahtevnim iskanjem naprej proti Korošici. Ostali reševalci so se z vso potrebno reševalno opremo zbrali na koncu doline in čakali na razplet dogodkov. V intervencijo se je vključila tudi dežurna posadka helikopterja Letalske policijske enote, ki je bila zaprošena, da v nočnem letu pristane na Korošici in pregleda zimsko sobo. Ob 1.30 nam je uspelo vzpostaviti stik s pogrešanim planincem preko naprave za klic v sili. S helikopterjem je bil prepeljan na Brnik, zaradi možnih zdravstvenih zapletov, ki lahko kasneje nastanejo ob poškodbah glave, je bil predan reševalcem Nujne medicinske pomoči Kranj in prepeljan v UKC Ljubljana. Intervencijo smo končali ob 5.00 zjutraj. Nesrečni dogodek je nova potrditev, kako gre v hipu lahko vse narobe. Planinci naj ne zahajajo v brezpotja, razen v primeru, ko so za to usposobljeni, izkušeni in jih dobro poznajo. Na pot naj se ne podajajo sami. Opozarjamo vse planince, naj se na turo odpravijo, samo v primeru, ko so primerno usposobljeni in opremljeni. Udeležijo naj se usposabljanj, ki jih organizira tudi naše društvo, predvsem pa naj si izbirajo ture, primerne svojim sposobnostim. Gora se ne sme podcenjevati. Treba se je zavedati, da nikoli nismo popolnoma varni. V tem letnem času bi posebej opozoril na skrajno previdnost pri hoji, saj obstaja velika nevarnost zdrsov, ti pa so na prvem mestu vzrokov nesreč. Poti so zasnežene, poledenele in spolzke, v kopnem pa odpadlo listje skriva kup pasti. Eden glavnih razlogov za nesreče v gorah je nepoznavanje zakonitosti gorskega sveta. Te so popolnoma drugačne kot v dolini. Treba jih je spoznati in se seznaniti z objektivnimi nevarnostmi, ki nas lahko dolete. Velja namreč da, dokler nevarnosti ne poznamo, mislimo, da smo varni. Trditev se je pokazalo za resnično tudi v zgoraj opisanem primeru.
Foto: Vladimir Habjan