Da srečanje ne bi minilo brez vzpona na kakšen hrib, nam je pomagal prijazni organizator Luca Mottironi, sicer član gorsko reševalne postaje Edolo (Soccorso Alpino e Speleologico Lombardo, Stazione Di Edolo) in upravnega odbora CAI Edolo, kjer je zadolžen za koče in pota, pa seveda tudi ugodno vreme.
V dobrih dveh urah smo si komajda lahko ogledali obsežen in zelo zanimiv Messnerjev muzej, ki predstavlja zgodovino in izkopanine gradu, zgodovino Južne Tirolske na tem območju, duhovnost, alpinizem oziroma himalajizem. Med mnogimi eksponati smo med drugim lahko videli tudi cepina Nejca Zaplotnika (kamniške izdelave iz Titana, izdelek Bojana Pollaka in sodelavcev) in Tomaža Humarja, imeli pa smo še srečo in čast srečati samega Reinholda Messnerja, ki je z nami spregovoril nekaj besed.
Pot naprej nas je nato vodila v Edolo, kjer so nas čakali Luca in njegovi kolegi ter edina ženska-reševalka med njimi, Carla, s katerimi smo se odpeljali na izhodišče pod kočo Serafino Gnutti, 2166 m, v dolini Val Miller do katere je bilo dve uri hoda. Naslednjega jutra se je še v temi prva ekipa odpravila proti Adamellu, 3539 m, po poti via Terzulli, druga pa je nekoliko kasneje odšla proti Cimi Plem, 3182 m. Vzpon na Adamello je potekal po razgibani ferati, opremljeni tudi z verigami, višje pa del tudi po ledeniku, po katerem smo se vzpeli s cepini in derezami. Zvečer so se prijazni spremljevalci vrnili v dolino, mi pa smo še eno noč preživeli v družbi prijetnih oskrbnikov koče.
Pred odhodom domov smo imeli še uradni sestanek obeh GRS društev na domači postaji v Edolu, kjer je bil kot vsako nedeljo, prisoten en dežurni reševalec. Namen srečanja je bil spoznati in navezati stike tudi s tujimi gorskimi reševalci in spoznati njihovo delo in izzive, s katerimi se soočajo. Naše društvo je kolegom predstavilo statistiko nesreč za lansko leto in projekt sarOS. Gorsko reševalna in jamarska zveza (Corpo Nazionale Soccorso Alpino e Speleologico – CNSAS) je sestavljena iz pokrajinskih postaj in postaja Edolo je sestavni del gorskega reševanja v pokrajini Lombardiji. Postajo sestavlja 25 članov, od tega je nekaj manj aktivnih članov, tu so inštruktorji, operaterji, kot rečejo reševalcem letalcem in člani brez specialnih znanj. Mednarodna številka 112 aktivira gorske reševalce, ki so tudi prostovoljci in za svoje delo niso plačani. Če pa inštruktorji sodelujejo na izobraževanjih, operaterji (reševalci letalci) pa so dežurni v helikopterski posadki, ki jo sestavljajo poleg letalca še pilot (včasih kopilot), zdravnik, medicinska sestra, potem so takrat plačani za svoje delo vendar niso zaposleni. Ker so helikopterske baze zraven večjih bolnišnic, saj so vezane nanje, do Edola pa je v vse smeri približno 100 kilometrov, ima postaja še cisterno z gorivom za polnjenje helikopterjev. Vsi reševalci so tudi certificirani po enotnem sistemu 120-urnega tečaja oskrbe poškodb ali prve pomoči. Ravno tako vsi reševalci obnavljajo licenco na tri leta z udeležbo na vajah (zimska, letna, prva pomoč). Kot prostovoljci so zavezani (z zakonom), da se odzovejo klicu na pomoč, prva ekipa v 20 minutah. Tudi delodajalci so zavezani (z zakonom), da osebje pustijo na klicano akcijo. Tako pravi zakon, v resničnem življenju so zadeve lahko tudi drugačne. Povračilo plače odstotnega reševalca financira vlada. Poseben izziv zanje predstavlja tudi vedno več prisotnosti gorskih reševalcev na različnih prireditvah, tekmovanjih, … Zanimiv je še podatek, da je reševanje, ki poteka klasično, za ponesrečenca brezplačno, razen v dolini Aoste, kjer so stroški reševanja enaki tarifi, ki jo poda gorski vodnik. Helikoptersko reševanje je brezplačno, če obstajajo medicinski ali tehnični razlogi za to, je pa lahko račun v nasprotnem primeru lahko največ 780 EUR. To pa ne velja v dolini Aoste in pokrajinah Benečiji (Veneto) in Južni Tirolski (Trentino-Alto Adige), kjer vsak reševanec prejme račun za reševanje. Po koncu sestanka smo si ogledali prostore in opremo, bili pa tudi prisotni pri resničnem klicu na pomoč. V tem času imajo več dela z gobarji in ravno strejša gospa, ki je nabirala gobe, si je poškodovala gleženj. Po iskanju njenega položaja, ki je trajalo nekaj časa, je prva ekipa štirih reševalcev odhitela k njej, jo locirala ter počakala na helikopter. Ekipa jo je nato oskrbela in odpeljala v bolnišnico. Poleg teoretičnega načina dela smo tako lahko videli tudi praktični del reševanja.
Obisk se je za nas s tem zaključil, edolski reševalci pa so morali še zaključiti poročilo o reševanju. Za tiste, ki smo se s tujimi reševalci na takšen način srečali prvič, je bil to zelo koristen obisk in le želimo si takšne prakse vsaj za naše društvo tudi še v prihodnje.
Obisk k edolskim gorskim reševalcem je potekal od 14. do 16. septembra 2018.
Irena Mušič Habjan
Foto: Boštjan Borštnar, Srečo Podbevšek, Bojan Pollak, Miro Štebe, Vladimir Habjan
16. septembra, 2018
|