Nedelja je bila lepa. Doma z družino, urejanje stvari po hiši, pospravljanje, pripravljanje za naslednji teden. Za popoldne in večer je bilo napovedan dež, zato sem nismo odpravili na kakšen celodneven izlet. Čez dan sem kolesaril s srednjim sinom, ki se navdušuje za treninge, najstarejši že tekmuje in je imel prejšnji dan tekmo, z najmlajšim grem na novo ‘pump’ progo, kjer res uživa. Družinska nedelja. Ob sedmih zvečer res začne deževati in dan se lepo zaključi z večerno rutino in spravljanjem spat. Najmlajšega zmanjka po obvezni pravljici za lahko noč, druga dva sta že v posteljah. Takrat pride čas, da se z ženo kaj pomeniva, pripravljam si nekaj za pod zob, takrat pa telefon v luft. Alarm! Ura je devet zvečer, zunaj še vedno dežuje.
»2 zaplezana planinca, južno pobočje Planjave« se zapiše na sporočilu aplikacije. Žena je že zjutraj rekla, da bo danes zagotovo nekaj, da bom moral od doma in kot kaže je imela prav. Vzamem vse potrebno, ne pozabim opreme za dež in se odpeljem na društvo. Hitro se nas nabere dovolj za prvo ekipo, vmes stopimo v stik z zaplezanima, preučimo lokacijo, kjer sta obtičala, možnosti dostopa do njiju, pripravimo in v avto naložimo vso potrebno opremo. Od fantov izvemo, da sta se po preplezani smeri hotela nazaj spustiti po vrvi, vendar se je ta po prvem spustu zataknila in ne moreta nikamor. Svetujemo jima, naj vrv odrežeta in se po preostanku poskušata spustiti čim nižje, kolikor gre, da je še varno. Nato naj počakata.
Pet se nas odpelje v Kamniško Bistrico. Na Jermanci pustimo avto in vsaj na začetku poti ne dežuje. Že na Pastircih pa se oblačimo v goretex jakne in dežne hlače. V dobri uri in pol od avta smo v koči. Oskrbnik Iztok je že spal, a nas brez vprašanj spusti v kočo in nas postreže. Na računalniku si pogledamo napoved, ki kot kaže drži v piko. Na radarski sliki je vse rumeno, oranžno, zunaj pa dežuje in močan veter nosi meglo čez rob proti Logarski dolini.
Dobro se oblečemo in gremo naprej. Jure je spredaj, lepo eden za drugim napredujemo, od skal kaplja in teče, po manjših in večjih grabnih pa že lijejo potočki. Koordinate njune lokacije kažejo, da sta v steni nad Planjavskimi zelenicami, nad potjo, ki pelje proti vrhu. Ko smo nekje pod njima, ugasnemo luči in res zagledamo lučko visoko v steni. Kaj sedaj? Aleš predlaga, da se povzpnemo proti steni in poskušamo najti prehod, če bo šlo. Po nekem grabnu se povzpnemo, pridemo do skal, od tu naprej je vse samo še pokonci in glede na razmere tu ne bo šlo. Tudi luči ne vidimo več, veter pa buči tako glasno, da klicanje ne pride v poštev, saj še eden drugega komaj slišimo. Začnemo iskati prehod pod steno proti vzhodu, a kmalu ugotovimo, da to ne bo možno. Odločimo se za vzpon na glavni vrh po poti. Ko smo enkrat na vrhu, je veter še močnejši, a po grebenu je potrebno naprej. Iščemo pot proti zahodnemu vrhu. Še dobro, da sem na društvu vzel najmočnejšo ročno svetilko, ki sveti 50-krat močneje od hišne žarnice, žarek pa sveti več kot pol kilometra daleč. Končno smo pri možicu na vrhu, a kam naprej? Kamorkoli posvetim, povsod megla. Glede na sled, ki se je izrisala na Janezovi uri, ko smo se s poti povzpeli pod njiju, se moramo začeti spuščati proti jugovzhodu, da bomo dostopili od zgoraj.
Zelo previdno začnemo spust po mokrih travah in skalah in iščemo varne prehode. Za nekaj sekund megla izgine in končno lahko obsvetim našo pot, da ugotovimo pravo smer in kako naprej. Spustimo se do roba stene in ko obsvetim okolico, nam odleže. Zagledamo sidrišče, pripravljeno za spust po vrvi, v pomožni vrvici, ki povezuje oba svedrovca, pa visi njuna vrv. Ko sta opravila prvi spust in jo hotela potegniti za seboj, da bi nadaljevala s spuščanjem, se jima je vrv zataknila, saj je na koncu ostal vozel, ki sta ga pozabila odvezati. Ni šlo ne navzgor, naprej navzdol pa tudi ne, preostanek vrvi je bil prekratek za spuščanje, poleg tega pa jima je zmanjkalo tudi klinov, na katerih bi se lahko spuščala. Tako sta ostala ujeta v steni.
Zadovoljni, da nam je uspel tisti del iskanja, ki smo se ga najbolj bali, začnemo pripravljati vse potrebno za spust čez steno. Vsak pripravi svojo lastno opremo, skupaj pripravimo vrv in Boris je prvi, ki gre v steno. Vse nas začne zebsti, tresemo se. Protidežna oprema drži kakšni dve, mogoče tri ure, potem si pač moker. In dokler smo bili v gibanju, je še šlo. Sedaj smo pa na miru in telesa se ogrevajo z drgetanjem. Vrvi so mokre, krotovičijo se, veter jih odnaša v vse smeri. Borisu uspe najti naslednje sidrišče, uredi vse potrebno in kmalu se mu vsi pridružimo. Z naslednjim spustom je Jure pri fantoma, ki sta se uspela spustiti v manjši graben. Aleš gre za njim in takoj začne zabijati kline za sidrišče, na katerem bomo nadaljevali spuščanje. Ko pridem do njiju, ju dodatno oblečem s puhovkami, ki sem jih prinesel iz doline. Dobita tudi nekaj za pod zob. Obema pripravimo vse, kar potrebujeta za spust. Sidrišče je pripravljeno, vrv tudi in Jure čez nekaj minut po postaji sporoči, da je ven iz stene. Za njim grem na vrv jaz in kmalu ugotovim, da teče v spodnjem delu stene pravi slap točno tam, kjer gre naša pot. Za mano pride prvi od plezalcev, za njim Janez in nato še drugi plezalec.
Z Janezom ju oba takoj odpeljeva naprej proti poti, ki jo po razdrtem terenu dosežemo kakšnih 50 metrov nižje. Fanta se počasi ogrevata, saj sta na dežju in vetru že več kot osem ur. Čez Sukavnik nas pot vodi proti Sedlu, ostali trije nas ujamejo in malo čez pet zjutraj smo spet v koči, kjer kar teče od nas. Iztok je že pokonci, prinese nam čaj in energetske ploščice, skuha nam kavo, za kar smo mu zelo hvaležni. Tokrat nam resnično odleže. Takrat mi v oči pade plakat, ki visi pri vratih na koči. Naslov plakata je Varno v gore in prvi stavek pravi: ‘Vreme bo? Imam dovolj časa?’ Plakat pokažem fantoma. Sta brez besed in nimata komentarja.
Že prej se odločimo, da gremo v dolino kar se da hitro, da se ne bi preveč ohladili. Ko smo na Pastircih, se začenja daniti. Dež pa še vedno ne popušča, pravzaprav lije kot iz škafa vse do avta. Malo pred osmo zjutraj smo spet na društvu, kjer nas čakata Jernej in Matjaž, ki sta nam nudila podporo iz dolino skozi celo noč.
Fanta poklapana počakata na prihod policista in skupaj opravimo pogovor. Povem jima, da sta najprej prepozno vstopila v steno, da je bila smer očitno pretežka za njiju, saj sta zanjo porabila preveč časa in na vrh stene prišla že v temi in megli. Poleg tega nista upoštevala vremenske napovedi, ki je že dva dni za nedeljo napovedovala močno deževje. Glede na to, da sta nas spraševala, kje bi se z vrha morala odpraviti v dolino in da sta zgolj po naključju našla prvo sidrišče, tudi priprava na turo ni bila narejena tako, kot bi morala biti. In nato je za zaključek na koncu vrvi ostal še nerazvezan vozel. Mlajši se nekako zaveda nevarnosti, v katero sta se spravila, starejši pa deluje, kot da vse skupaj ni bilo nič takega. Škoda. O takih stvareh bi lahko in bi morala razmisliti prej, saj bi se zanju vse skupaj lahko končalo tragično.
Še dobro, da smo se na koncu lahko strinjali z izjavo našega kolesarskega asa Primoža Rogliča, ki je dan pred tem zmagal svojo četrto Vuelto. Dejal je: ‘Bilo je kar nekaj izzivov na poti. Vendar konec dober, vse dobro.’
Zapisal Tadej Trobevšek.