Društvo GRS Kamnik


Objavil/a: Irena Mušič Habjan, sreda, 5. oktober 2022

Odprtje razstave GRS Kamnik 100 let v MKK

V Medobčinskem muzeju Kamnik na gradu Zaprice je bila 5. oktobra 2022 odprta razstava o stoletnici organiziranega reševanja na Kamniškem. Na šestih panojih je v slikah, risbah in besedilu predstavljena bogata dejavnost Društva Gorska reševalna služba Kamnik. Urednica razstave je kustosinja Janja Železnikar, pri izboru besedila in fotografij je sodeloval alpinist in gorski reševalec France Malešič, s strani Društva GRS Kamnik je sodelovala tudi tajnica Irena Mušič Habjan.
Na prvem panoju so predstavljeni začetki organiziranega reševanja na Kamniškem, med drugim štirje bratje Erjavški, divji lovec in kasneje strog lovski nadzornik in reševalec Valentin Slatnar - Bôs ter slikar Maks Koželj. »Reševanje v gorah je staro toliko, kot je stara želja in potreba človeka, da zahaja v gorski svet. Ljudje so si v stiski in v težavah vedno pomagali. Prvi 'neuradni' gorski reševalci so bili povsod domačini; velikokrat lovci, pastirji in drvarji – ljudje, ki so dobro poznali domače hribe in razmere v njih. Na ponesrečence so naleteli naključno ali pa so bili napoteni k njim. Vsi po vrsti so bili kleni, delavni možje in posamezna krepka in korajžna dekleta.« S temi besedami se razstava začne. 
France Erjavšek je Cenetu Griljcu pripovedoval zgodbe o različnih reševanjih: »… Klici dveh 'Na pomoč! Na pomoč!' so se zamolklo odbijali od sten in grap okoli Kurje doline. Prostrani in težko prehodni svet v Kalcah in Jermencah sva dobro poznala in vedela, da ju bova težko našla. Svetovala sva jima, naj zakurita ogenj. Bila sta dva ljubljanska študenta. Vsi smo bili srečni, posebno ponosna sva bila midva s Tonetom, ker sva jima gotovo rešila življenje. Od tam se sama ne bi rešila. Potem so se nesreče kar vrstile.«
France Erjavšek je že 26. novembra 1921 dobil prvo vodniško knjižico in postal »uradni« gorski vodnik za vse ture po vrhovih nad Bistrico. Zbral je fante, ki so bili vajeni gora in voljni pomagati. Tako je v Stahovici sestavil »rešilno skupino«, iz nje pa je pod okriljem kamniške podružnice SPD nastala rešilna postaja, ki jo je vodil Maks Koželj. Leto 1922 velja za ustanovno leto Gorske reševalne službe v Kamniku. Ustanovitelji prve organizirane »rešilne skupine« so bili bratje Erjavšek, ki so s svojo izurjenostjo, srčnostjo in skrbjo za sočloveka predstavljali jedro gorske reševalne službe v Stahovici in na Kamniškem še dolgih 50 let.
Drugi pano predstavlja čas druge svetovne vojne in po njej, to je čas močne rasti alpinizma. Najboljši kamniški predvojni alpinist je bil Bine Benkovič. »Vojna je povsem omejila delovanje gorske reševalne službe SPD kot organizacije. Maks Koželj in Pavle Kemperle sta v začetku vojne skrila arhiva planinskega društva in Gorske reševalne službe Kamnik in tako obvarovala dokumente pred uničenjem.« Po vojni je vodstvo reševalne službe ponovno prevzel Maks Koželj, Pavle Kemperle pa je pomagal na noge planinskemu društvu. Leta 1951 je vodstvo reševalne postaje Kamnik prevzel Pavle Kemperle. Začel je sistematično urejati dokumente in arhiv planinskega društva. Pod njegovim vodstvom so se reševalci in alpinisti tesneje povezali, še posebej pri izobraževanju, prenašanju znanja in opremi. Organiziral je skupne sestanke, vaje in tečaje.
Leta 1958 so v Kamniku začeli delovati alpinisti Tone Škarja, Pavle Šimenc, Metod Humar in Cene Griljc. Postali so tudi reševalci, prvi trije od njih pa so bili tudi člani druge himalajske odprave na Kangbačen leta 1965. 
Na tretjem panoju je predstavljen pomemben prispevek alpinistov. Več kamniških reševalcev in alpinistov je postalo del himalajskih alpinističnih odprav. Leta 1965 so trije odšli na drugo jugoslovansko himalajsko odpravo na Kangbačen. Tone Škarja je odkril pravo smer proti vrhu, Metod 
Humar pa je z Ljubom Juvanom dosegel vrh Jalung Ri (7538 m), ki je še vedno drugi najvišji slovenski deviški vrh. Po letu 1960 se je obisk gora začel povečevati. Žičnica na Veliko planino je povečala dostopnost in obiske, pa tudi nesreče na njej. Po zahtevnem reševanju dveh alpinistov iz severozahodne stene Rzenika, marca 1968, ko se je izkazal Tone Škarja, mu je načelnik Pavle Kemperle zaupal nadaljnje vodenje reševalne postaje. Sledila sta tečaj v zimskih razmerah in tečaj v steni Kogla. Utrdila sta se disciplina in pripravljenost reševalcev.
Jože Repič, kamniški reševalec, je pripovedoval, na kakšen način so bili lahko obveščeni o nesreči: »Pri večernem filmu v kamniškem kinematografu je bila predstava prekinjena in je bilo objavljeno: 'Gorski reševalci naj se zberejo v avli'.« 
Leta 1973 so v čast in spomin na zaslužnega načelnika kamniške reševalne službe Pavleta Kemperla pod Grintovcem postavili bivak z njegovim imenom. Prenesel ga je vojaški helikopter. Leta 1978 je postal načelnik GRS Kamnik Cene Griljc, ki je poleg utrjene discipline in tehnične usposobljenosti poskrbel tudi za prijateljsko vzdušje.
Četrti pano ima naslov Zadnjih 30 let. Od leta 1994 je GRS Kamnik organizirana kot samostojno društvo, da lahko samo upravlja z lastnino. Leta 1995 je njeno vodstvo prevzel Janez Podjed. Leta 1999 so začeli z gradnjo koče za skladiščenje opreme in bivanje reševalcev v času reševanja in dežurstev na smučišču na Veliki planini. Po načrtih arhitekta Vlasta Kopača je na Zelenem robu zraslo zavetišče za reševalce po vzoru velikoplaninskih bajt. Slavnostno odprtje je doživelo leta 2002 ob 80. obletnici ustanovitve reševalne postaje. Takrat je izšla tudi knjiga Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom avtorjev Franceta Malešiča, Ceneta Griljca, Vlasta Kopača, Toneta Škarje in Mira Štebeta.
Številni člani GRS Kamnik so bili za svoje požrtvovalno delo in reševanje večkrat nagrajeni kot posamezniki, prav tako tudi društvo. Leta 1982 je kamniška GRS dobila državno priznanje predsedstva SFRJ in pripravila razstavo. Leta 1992 ji je tedanji predsednik Milan Kučan podelil častni znak svobode Republike Slovenije. Leta 2016 je Občina Kamnik društvu podelila zlato priznanje za vrhunsko usposobljenost, skrb za varnost v gorah in za nesebično pomoč pri reševanju. Leta 2010 so odsluženi stari bivak Pavleta Kemperla pod Grintovcem zamenjali z novim. Načrte zanj je izdelal alpinist in večkrat nagrajeni arhitekt Miha Kajzelj. 
Peti pano predstavlja opremo za usposabljanje in reševanje. Najstarejši reševalni pripomočki pri posredovanjih v nesrečah so bili predmeti in stvari, ki jih je človek imel pri roki. S časom se je začel načrten razvoj opreme, ki je sedaj nepogrešljiva in v veliki meri pripomore, da so reševalci hitreje na kraju nesreče in da so bolj uspešni pri nudenju pomoči. Danes je osnovna oprema reševalca odvisna od vremena, od letnega časa reševanja in od zahtevnosti akcije. Določi jo vodja reševanja. 
Šesti zadnji pano ima naslov Reševalci – nesebični prostovoljci. Vsako življenje je neprecenljivo in neponovljivo. Vsaka nesreča posameznika je zanj in za svojce največja. A le redkokdaj kdo, ki se znajde v nesreči, pomisli na reševalce. Oni tvegajo svoja življenja in tudi oni imajo doma družine. Tudi reševalci so žrtve nesreč, ker nesebično pomagajo in ker drugega postavijo pred sebe. Poveden je stavek zdravnika reševalca letalca: »Ko med reševalno akcijo visim nad prepadom, v težkem nahrbtniku nosim celo svojo družino.«
Število nesreč v gorah se iz leta v leto povečuje. GRS Kamnik je imela do leta 2018 do 33 posredovanj letno, v zadnjih letih pa: 2019 – 38, 2020 – 43, 2021 – 49, v letu 2022 pa do konca avgusta že 42 posredovanj. 
Zbrane na odprtju sta pozdravila direktorica muzeja Zora Torkar in predsednik društva GRS Srečo Podbevšek. Irena Mušič Habjan je predstavila društvo in dejavnost, France Malešič pa je v daljšem nagovoru opozoril na najbolj izstopajoče intervencije v sto letih delovanja društva. Več o razstavi je povedala avtorica Janja Železnikar: »Definicija muzejev pravi, da smo muzeji 'stalne organizacija v službi družbe in njenega razvoja. Smo odprti za javnost, zbiramo, hranimo, ohranjamo, dokumentiramo, preučujemo, interpretiramo, upravljamo in razstavljamo dediščino ter posreduje podatke o njej z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih 
vrednotah in omogočati uživanje v njej.' Naša vloga ni samo varovanje, temveč tudi izobraževanje. Tudi zato smo se v letošnjem jubilejnem letu, ko Gorska reševalna služba Kamnik praznuje 100. obletnico organiziranega reševanja v gorah vključili v procese počastitve tega visokega jubileja. Z razstavo, ki bo kar nekaj časa krasila zidove stranskega trakta, želimo opozoriti na dolgo zgodovino zahajanja v gore in posledično reševanja, ko so ljudje zašli v težave. Kako se je začelo 'uradno'' reševanje, kdo so bili pogumni bratje Erjavšek, ki so zaznamovali 50 let delovanja kamniške reševalne postaje, kako je napredovala tehnika reševanja in kako so se v zadnjih letih razmere zaradi neodgovornega ravnanja posameznikov, skupin ali pa naravnih nesreč, močno spremenile in zaostrile. Na panojski razstavi zelo zgoščeno in na kratko opisujemo pomembnejše dogodke, ki so pripomogli k razvoju in širjenju organiziranega reševanja na območju Kamnika. Z razstavo smo se tudi muzealci želeli pokloniti delu nesebičnih ljudi, reševalcev, ki tuja življenja postavljajo pred svoja lastna. Ob visoki obletnici delovanja s tem izkazujemo visoko spoštovanje in jih čestitamo. Za vsakim dejanjem stojimo ljudje. Obnašajmo se spoštljivo in odgovorno, da bodo reševalci imeli čim manj dela.« 
Fotografije na razstavi so iz arhiva GRS Kamnik in občine Kamnik, med avtorji so: Simon Kurinčič, Matjaž Šerkezi, Irena Mušič Habjan, Vladimir Habjan, Boštjan Griljc. Lektorirala je Ana Gruden, oblikova je Vladimir Ristić. Projekt je financirala Občina Kamnik. MMZ je ob tem izdal tudi lično zloženko. 

Razstava, ki stoji na dvorišču muzeja, bo odprta do 5. maja 2023. 
Zapisal: Vladimir Habjan
https://grs-kamnik.si/novice.php?pid=1045 4. 12. 2022