Društvo GRS Kamnik


Objavil/a: Matjaž Šerkezi, petek, 22. april 2016

Priznanje nas obvezuje k še boljšemu delu

Modre novice, Mateja Štrajhar, str. 28: Naš pogovor (1 stran pogovor, 1 stran oglasi): Zavedamo se, da na mladih svet stoji, da je širše usposabljanje, predvsem pa ozaveščanje, dolgotrajen proces, ki pa imadolgoročne učinke, zato ogromno preventivnega dela namenimo mladim in njihovim staršem. Zanje imamo vsako leto tečaj na Veliki planini, kjer jim na njim primeren način predstavimo, kako v gore in v gorah.

Društvo GRS Kamnik je letošnji prejemnik zlatega priznanja Občine Kamnik za vrhunsko usposobljenost, organiziranost, širjenje zavesti o varnosti v gorah in predvsem nesebično pomoč pri reševanju. Kakšni so vaši občutki ob tem visokem priznanju?
Kot sem dejal v zahvali ob prevzemu, ponosen sem. Ponosen, da smo najvišje občinsko priznanje, za katerega so zaslužni vsi člani, prejeli kamniški gorski reševalci. Ponosen, ker smo dosegli cilj, ki smo si ga zastavili pred leti. Vsak član društva je ponosen, da je kamniški gorski reševalec. Da smo prejemniki priznanja in da je cilj dosežen, gre seveda zahvala vsem članom. Prepričan sem, da so ponosni tudi vsi reševalci, kajti prejeto priznanje je dokaz, da kar delamo, delamo dobro.

Še en občutek me preveva. Občutek odgovornosti. Priznanje nas obvezuje, da bomo delali še bolje.

Najbrž bi bili še bolj kot priznanja veseli ureditve prostorov društva. Kaj se dogaja na tem področju?
Vse ob svojem času. Prepričan sem, da bomo v nekaj letih dočakali tudi te in imeli razlog biti veseli in ponosni. Trenutno smo v fazi pridobivanja idejnih projektov. Leta 2014 je Občinski svet Občine Kamnik sprejel Odlok o ustanovitvi proračunskega sklada za ureditev prostorov Društva GRS Kamnik in v sklad namenil sredstva v višini 110 tisoč evrov, lani pa smo skupaj z vodstvom Občine našli tudi primerno lokacijo - parcelo tik severno od Veterine Kamnik. Moram poudariti, da se sedanje vodstvo Občine z županom na čelu močno trudi za rešitev naših prostorskih težav.

Težavo pri vašem delu še vedno predstavlja tudi omejen signal na Veliki planini, zaradi česar so komunikacijski pogoji slabi. Borite se za postavitev repetitorja na Veliki planini. Kako kaže? Kje se zatika?
Glede tega lahko povem, da nam je bila pred tednom s strani MORS-a dodeljena frekvenca in da se trenutno dogovarjam za termin montaže repetitorja. Če bo vse posreči, bomo, ko bodo bralci to brali, imeli težave z zvezami na območju Velike planine že rešene. Rešene pa ne bodo samo naše težave, temveč bo repetitor pokril tudi širše območje severovzhodnega dela Tuhinjske doline in bo v korist celotni kamniški civilni zaščiti.

Največ vredno pri vašem delu je rešeno življenje. Predvidevam pa, da ste včasih tudi jezni, predvsem takrat, ko se nesreče zgodijo zaradi neumnosti, objestnosti, nepripravljenosti?
Da, kot sem že večkrat dejal in zapisal, nam je največja zahvala za delo rešeno življenje.
Kar se tiče neumnosti, objestnosti, nepripravljenosti in še bi lahko našteval ter s tem povezane jeze, pa to ni v naši domeni. Res je, da bi bili lahko marsikdaj jezni, vendar s tem ne bi rešili nič. Dostikrat se rajši nasmejemo in nato v sproščenem vzdušju "nesrečnika" poučimo, kako naj ravna v prihodnje. Običajno vsakega povabimo na svoje tečaje, ga napotimo, da se včlani v planinsko društvo, vpiše v alpinistično šolo in podobno. Najhujše je, ko se zgodi tragedija, ko ni več popravnega izpita. Takrat ne pomaga jeza, za nasvet pa je žal prepozno. Zavedati se moramo, da tako kot imamo npr. neizkušene, objestne in nepripravljene udeležence cestnega prometa, imamo te tudi v gorah.

Se v zvezi z nepripravljenostjo še vedno pojavlja kakšna težava ali se ljudje dandanes bolje zavedajo nevarnosti? Na kaj bi opozorili ljudi?
Na splošno so planinci danes bolje pripravljeni, opremljeni in usposobljeni, kot vedno pa se najdejo izjeme. Da bi se izognili nesrečam, naj se planinci na turo odpravijo samo, ko so primerno usposobljeni in opremljeni. Ne zahajajo naj v brezpotja, razen ko so za to usposobljeni, izkušeni in jih dobro poznajo. Na pot naj se ne podajajo sami, predvsem pa naj si izbirajo ture, primerne svojim sposobnostim.

Zavedati se morajo, da tako kot povsod v gorah nikdar nismo popolnoma varni. Na nas prežijo subjektivne in objektivne nevarnosti, gora se ne sme podcenjevati, v hipu gre lahko vse narobe.

V tem letnem času bi posebej opozoril na skrajno previdnost pri hoji, saj obstaja velika nevarnost zdrsov, ti pa so na prvem mestu med vzroki nesreč. Poti so zasnežene, poledenele in spolzke, v kopnem pa odpadlo listje skriva kup pasti.
Eden glavnih razlogov za nesreče v gorah je nepoznavanje zakonitosti gorskega sveta. Te so popolnoma drugačne kot v dolini. Treba jih je spoznati, se seznaniti z objektivnimi nevarnostmi, ki nas lahko dolete. Velja namreč, da dokler nevarnosti ne poznamo, mislimo, da smo varni.

Če hočemo, da bo pot v gore varna in prijetna, se moramo na vsako turo dobro pripraviti, primerno opremiti, opremo pa moramo znati uporabljati!

Nam lahko morda lahko zaupate kakšno zgodbo s srečnim koncem, ki je na vas naredila še poseben vtis?
Vsakič, ko pomagamo v nesreči in preprečimo, da bi se zgodila hujša oziroma bi se zgodila tragedija, je za nas reševalce zgodba s srečnim koncem.

Mogoče takrat, ko smo se pred leti ravno peljali proti Veliki planini, kjer smo imeli Tečaj varne hoje v gore, in medtem prejeli klic iz centra za obveščanje, da si je ob poti na Veliko planino planinec huje poškodoval glavo, da je v nezavesti in ne diha. Poškodbe so bile hude in poškodovani bi lahko pod potjo umrl, vendar so se takrat poklopile vse karte. Bili smo blizu kraja nezgode, z nami je bil zdravnik gorski reševalec, s seboj smo imeli vso potrebno opremo ... Po petih dneh se je zbudil iz kome in danes se brez posledic sprehaja po Planini.

Število nesreč se kljub vse večjemu obisku gora zmanjšuje, kar pripisujete preventivnemu delu. Kaj le-to vključuje?
Zavedamo se, da na mladih svet stoji, da je širše usposabljanje, predvsem pa ozaveščanje, dolgotrajen proces, ki pa imadolgoročne učinke, zato ogromno preventivnega dela namenimo mladim in njihovim staršem. Zanje imamo vsako leto tečaj na Veliki planini, kjer jim na njim primeren način predstavimo, kako v gore in v gorah.

Veliko imamo predavanj v osnovnih šolah, odlično sodelujemo s planinskimi društvi in njihovimi planinskimi skupinami po šolah. Za odrasle imamo vsako leto tečaj varne hoje v gore v zimskih razmerah.

Sicer pa ste med najbolj obremenjenimi GRS društvi v Sloveniji. Kakšna je statistika za lansko leto oz. prve tri mesece letošnjega leta?
V letu 2015 smo beležili sedemindvajset intervencij, triindvajset reševalnih in štiri iskalne, kar nas uvršča med bolj obremenjena društva GRS v Sloveniji. Opravili smo 754 ur reševalnega dela, v intervencijah je sodelovalo 252 reševalcev. S helikopterjem smo izvedli enajst intervencij, ostale so bile klasične. Zdravnik je bil prisoten v dvanajstih. Leto je bilo zaznamovalo dejstvo, da po šestih letih - k sreči! - z gora nismo prinesli mrtvega človeka.

Kljub velikemu povečanju obiskovalcev gora beležimo zmanjšanje števila nesreč, kar gre zagotovo pripisat tudi preventivnemu delu, ki ga opravljamo.

Po prvih treh mesecih smo letos z devetimi intervencijami krepko na prvem mestu. Tolminci, ki so dolga leta najbolj obremenjena postaja, jih imajo šest. Močno upam in si želim, da se ne bo nadaljevalo, kot se je začelo.

https://grs-kamnik.si/novice.php?pid=796 5. 10. 2022