… predavanje na 17. dnevih varstvoslovja in danes še seminar varnejše hoje v gore za zdravstvene inšpektorje RS in vse to z več kot 38 vročine zadnje tri dni – ubit, uničen, za umret … in za mano še trije stezosledci, ki jim nikoli ne zmanjka besed.”
… in tako kot knjige potrebujejo razvoj in leta, da se oplemenitijo, izbrusijo, tako tudi človek potrebuje leta.
… in ko pride vikend, se bi človek najraje izklopil in ga prespal, sploh če je temu primerno še vreme. Že dlje časa sanjam o dobri knjigi z alpinistično tematiko, pa sem že dobre vse prebral. V zadnje sem poslušal predavanje Bogdana Biščaka. Ko sem se pred skoraj 26. leti začel ukvarjati z alpinizmom in plezanjem je to bila ena prvih knjig, ki mi je prišla pod prste Smisel in spoznanje, Patagonija Matevža Lenarčiča. In takrat smo sanjali s knjigami pozno v večere. Danes je v teh knjigah vse preveč fotografij, saj so čudovite ampak ne izražajo tistega občutka posameznika, ki ga je doživljal ob nekem vzponu ali pa so že desetkrat prepisane, samo naslov je drugačen. Ko ležim v postelji se z očmi večkrat sprehodim po neskončni omari knjig, ki so se čez leta nabrale. Sem eden tistih, ki kupim vsako, ki se vsaj malo dotika gora – tudi iz spoštovanja do avtorja. Oči potujejo mimo Hermanna Buhla, Lionela Terraya … in na posebnem mestu je zbirka Toneta Škarje. Od njegove prve Stene mojega življenja do Po svoji sledi in vsaka od njih priča svojo zgodbo, zgodbo človeka s hrbtenico. Predvsem pa skozi leta kažejo na vedno bolj prefinjeno izbiro besed, notranjo rast osebnosti … in življenjsko modrost.
… in tako kot knjige potrebujejo razvoj in leta, da se oplemenitijo, izbrusijo, tako tudi človek potrebuje leta.
Skupaj z Brankom Žoržem, Igorjem Potočnikom, Francem Mišem in nekaterimi ostalimi sedimo in modrujemo na Virnikovi planini nad Jezerskim. Ne najlepši dan, pa vendar brez padavin.
Franc Miš, predsednik društva GRS Kamnik in Janez Ažman, starosta inštruktorjev.
Ekipe se menjavajo, nosila, prva pomoč, težave, Damjan skrbi za tekoče delovanje zvez. Nasmehnem se, saj se spomnim, da še do pred kratkim je med nama bilo kar nekaj nesoglasij. Premalo sva se poznala, premalo sva se pogovarjala. Vse to je prevečkrat težava – molk in zaverovanost v svoj prav. Danes skupaj peljeva odličen projekt, ki bo olajšal delo gorskim reševalcem. Ja, tako kot knjige – razvoj in leta …
Janez Primožič stoji na bregu in kliče ekipe. Kot vedno poln energije, resen v pravih trenutkih in zna popustiti zavore, ko je to potrebno. S ture se vračajo naši najmlajši reševalci – po letih in če štejemo od zadaj naprej. Cene, Tonač, Danilo, Tomaž, Franci … ja, to so res face in vzor vsem nam. So kot knjige z orumenelimi listi in napokanimi platnicami, pa vendar tako zanimive, skrivnostne, polne zgodb. Hranimo jih na posebnem mestu, ker so nam drage in se zanje bojimo, jih spoštujemo.
Pri vsem skupaj pa ne morem mimo dejstva, da na takšen dan čisto preprosto ni več reševalcev – Dan gorskih reševalcev, praznik vseh nas. Ja, res bo držalo, da nekateri so proti tudi pri stvareh, ki so jih sami predlagali … in to samo zato, da so proti. Pa vendarle ne gre za to, ali vas bodo podrli, gre za to, ali boste ponovno vstali.
Na bel list papirja, ki bo nekoč spravljen na posebnem mestu smo na to soboto napisali tudi novo generacijo gorskih reševalcev in inštruktorjev. Ponosni smo lahko na njih, saj so uspešno pokazali znanje v zelo zahtevnem sistemu usposabljanja za gorske reševalce, kjer ni popuščanja in ni mesta za neznanje. Preveč smo soodvisni in gore ne poznajo milosti.
V spomin in opomin smo znova poslušali na Okrešlju, kjer smo se zbrali, da se spomnimo vseh naših prijateljev, ki so jih za večno v svoje kraljestvo vzele gore. Sliši se kot včeraj – zgodba, ki bo naslednje leto stara 20 let. Morda, si bo takrat zaslužila, da jo bo na pot pospremil Princeps Magnus – ja, notranja rast osebnosti, življenjska modrost ali pa samo strah pred pravljičnim številom tri.
Sliši se kot včeraj – zgodba, ki bo naslednje leto stara 20 let.
Gorski reševalci iz Kamnika smo lahko znova veseli, da smo v naše vrste dobili štiri nove gorske reševalce in inštruktorja. Fante, ki so šli skozi celoten proces usposabljanja, saj smo v Kamniku eno redkih društev, ki med svoje vrste sprejemamo samo izprašane alpiniste. Eno leto alpinistične šole, tri leta izkušenj kot mlajši in starejši pripravnik, opravljen izpit pred zahtevno izpitno komisijo Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije, izpitna tura v plezalni smeri, ki ne sme biti krajša od 300 m in lažja od IV- UIAA, tri leta dodatnega usposabljanja kot pripravniki za gorske reševalce in nato usklajevalni seminar in izpit za gorskega reševalca pred zahtevno izpitno komisijo. Tukaj veliko vlogo odigra Alpinistični odsek Planinskega društva Kamnik s katerim odlično sodelujemo in ga trenutno vodi načelnik Jure Prezelj.
S tem zmanjšamo tveganje za nesreče na minimum, saj se med sabo vsi dobro poznamo, znamo se gibati v gorskem svetu in smo kos najzahtevnejšim reševanjem. Vrvna tehnika nam ni tuja, saj gre za specifiko dela v apnencu, ki je v večini primerov krušljiv, dodatno pa se usposabljamo še v tujini. Ja, in vsi smo prostovoljci, profesionalni prostovoljci, namreč za delo v gorski reševalni službi smo se odločili prostovoljno, delo pa opravljamo profesionalno in v ključnih trenutkih ne moremo in ne smemo odstopiti.
In še en pomemben vidik, skoraj nihče izmed nas ni član zgolj zaradi teže značke in statusa, ni generalov s “tepihom” priznanj, ki zakriva iskreno srce in občutkom Red Bulla, ki daje krila.
Franci Brcar, Primož Lavrič, Matic Kozina in Andrej Rezar so naše nove moči. Matej Bizjak pa bo svoje znanje uspešno delil kot inštruktor in skupaj z nami ustvarjal zgodbo, ki bo popisala bele liste novega zvezka in kateri bodo sčasoma orumeneli, se obrusili in dobili svojo ostrino in vrednost.
Matej Bizjak
Matic Kozina
Andrej Rezar
Franci Brcar
Primož Lavrič
Fantje uspešno pri vašem delu in pogumno naprej. V spodbudo vam naj bo film Anžeta Čokla, ki prikazuje naše delo. Največja nagrada pa so rešena življenja.Besedilo: Matjaž Šerkezi Fotografije: Matjaž ŠerkeziPortreti: Vladimir Habjan