Sidrišče
Prihaja pomoč, foto: Vladimir Habjan
Nad meglo, foto: Vladimir Habjan
Iskanje
NOVICE    

Objavil/a: Irena Mušič Habjan, sobota, 24. junij 2023, ogledov: 602

Pa tako lepo je kazalo

Obetal se je lep dan. Mogoče v popoldanskem času kakšna ploha, nič resnega. Z Galom se že dolgo meniva za plezanje v hribih. Končno sva se uskladila in zmenila za nedeljo, ko nihče od naju nima kakšnih drugih obveznosti. Predlagal sem steno Pod trato, krajši dostop, lepe plataste smeri, nič pretirano težkega, smeri, ki niso predolge. Ravno prav za vplezavanje pred pričetkom prave poletne plezarije v hribih.
Vse nama gre dobro. Vztrajal sem, da se dobiva že krepko pred peto v Kamniku, nihče ni zamujal in v steni sva bila že malo čez pet. Zjutraj se dan išče, pravijo, ne pa da ga zvečer štukaš. Kamen, škarje, papir odločijo, da s plezanjem začnem jaz. Smer Pubec že v prvem raztežaju ponudi detajl smeri, ocenjen s šesto stopnjo. Ne zdi se mi pretirano težak. Uredim si sidrišče in Gal je kar hitro pri meni. Zamenjava si nekaj opreme in Gal gre naprej. Še slab meter in lahko bo vpel prvi komplet. Ne vem, kaj točno se je zgodilo, a kar naenkrat je po skalah odbijajoč letel mimo mene. Še preden sem se zavedel, mi je vrv potegnilo čez dlani in z zadnjimi močmi sem jo uspel zaustaviti. Nagonsko sem še uspel narediti aretacijo vrvi. 
Zberi se, poglej kako in kaj je z njim, sem razmišljal. 
"Gal, Gal!" 
Nič. Spet ga pokličem. Nobenega odgovora. Prislonjen ob steno negibno leži. Pogledam svoje roke. Na dlaneh se mi začenjajo delati mehurji, pod kožo se nabira kri, boli me. Tole ni dobro, pomislim. Nekaj bo treba narediti. 
"112, prosim." 
Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj v hribih moral poklicati na pomoč. Predstavim se, povem kje sem, kaj se je zgodilo, sporočim, da soplezalec negibno leži kakšnih deset metrov pod mojim varovališčem, sam pa imam popolnoma opečene dlani. Imava pa težavo. Med plezanjem se je iz doline dvignila megla, neba ne vidiva in nič ne kaže, da bo kaj bolje. S centra za obveščanje mi povedo, da so aktivirali gorske reševalce iz Kamnika, saj na pomoč helikopterja trenutno ne moreva računati. Že čez nekaj minut dobim klic, pokliče me vodja intervencije Jure in sporoči, da so že na poti, me pomiri in pove naj spremljam, če bo pri Galu kakšna sprememba in naj to tudi javim. Nato nastane tišina in prične se čakanje in čas za razmišljanje. Zdi se mi neskončno dolgo, preden v dolini zagledam belo piko, za katero vem, da so v njej reševalci, ki prihajajo na pomoč. Ko pa pogledam na uro, vidim, da je minilo le slabe pol ure od padca in prvi so se že začeli vzpenjati proti nama. 

Kar ne morem verjeti, da je prvih pet že tu. Pa saj so bili od avta do stene hitreje kot midva, pa se nisva ravno obirala. Pokliče naju Matej, povem mu, da ni z nama nič drugače kot prej: Gal še vedno negibno leži pripet na vrvi, mene pa dlani čedalje bolj bolijo. Pomiri me. Vidim, da se pogovarjajo in pregledujejo steno in okoliški teren. Eden od njih že začne plezati ob levem robu stene, zabija kline in med njimi napenja vrv, ki nato ostalim služi kot vrvna ograja. Ostalim, ki na sebi tovorijo vse potrebne vrvi, nosila in ostalo opremo, pomaga pri vzpenjanju – pripeti so nanjo in se tako varujejo. Boris začne nad mano urejati sidrišča in ne traja več dolgo, ko se do mene po vrvi spusti eden od članov ekipe. Pove, da je Tadej in me povpraša o dogodku, posledicah padca, o mojem in o Galovem zdravstvenem stanju nasploh, o morebitnih alergijah, zdravilih, preteklih operacijah, kdaj sem nazadnje jedel. Spusti se naprej. Na njegove klice se Gal, hvalabogu, odzove in počasi pride k zavesti. Pove, da se ničesar ne spomni. Tadej zbrane podatke posreduje vodji akcije in začne z oskrbo Galove noge, kjer zaradi udarca rahlo krvavi. Dobil je tudi udarec v hrbet, še dobro, da je hrbtenica ostala cela. Njegovo stanje je stabilno, zato se reševalec povzpne nazaj do mene in mi oskrbi dlani, da bo šlo kasneje lahko hitreje s spustom. Spet se vrne do Gala.
Medtem se v steni in pod njo na polno dogaja. Prišli so še ostali in se razdelili v dve ekipi. Zgornja je že uredila dovolj sidriščnih točk, da so varno pritrdili dve vrvi, namenjeni za spuščanje. Ostali člani so prinesli vso potrebno opremo in nosila, ki jih sestavijo. Janez je pripravljen, da se spusti v steno. Spodaj Matic najprej uredi vrvno ograjo, ostali mu sledijo in pripravijo še spodnje sidrišče, ki bo namenjeno nadaljevanju spusta. Tudi tu je potrebno veliko vponk, klinov, naprav za spuščanje, vrvi in ostalega. 
Janez je pripravljen in skupaj z nosili ga začnejo spuščati. Mimo mene nadaljuje naprej in pri Galu po radijski postaji na prvo sidrišče sporoči, da ustavijo spuščanje. Reševalca Gala najprej pripneta v nosila in ga kar se da previdno naložita v nosila, ga privežeta in podložita noge. Da so pripravljeni za spust, sporočita Primožu, ki je vodja zgornjega sidrišča. Počasi, a zanesljivo se pričnejo spuščati. Oba reševalca skrbita, da vse poteka gladko. Na koncu jih čaka skok in po zraku se spustijo ravno nad spodnjo vrvno ograjo. Tam jih že čakajo reševalci s spodnjega sidrišča, ki prevzamejo nosila in poškodovanca prenesejo nekaj metrov v desno pod spodnje sidrišče, ki prevzame obremenitev. Ko je pripravljen še spremljevalec, se spust nadaljuje. Varno napredujejo proti dnu stene.
Medtem je pri meni že Franci, ki me najprej pripne na svoji dve vrvi, pospravi vse z mojega sidrišča in sporoči, naj naju pričnejo spuščati. Tudi midva se po zraku spustiva do spodnje vrvne ograje, se prestaviva na drugo sidrišče, fantje pod Aleševim vodstvom uredijo vse potrebno, da naju varno začnejo spuščati naprej. Kmalu sva pod steno in umakneva se nekaj metrov stran, kjer skupaj z reševalci v nosilih čaka Gal, in tako smo varni pred morebitnim padajočim kamenjem. Medtem ko se vse to dogaja, pa se na najino, predvsem pa na srečo reševalcev megla počasi razkadi in spet se pokaže jasno nebo. Jure takoj vzpostavi stik s centrom in se pozanima, kako je z možnostjo prevoza mene in Gala v bolnišnico s helikopterjem. Ne traja dolgo, ko dobimo pritrdilen odgovor. Helikopter je na poti! Reševalci pripravijo vse potrebno in kmalu se zasliši zvok, ki se nam bliža. Že zagledamo helikopter Slovenske vojske, ki z nami vzpostavi stik, si ogleda teren in že lebdi nad nami. Usklajena ekipa izkušeno opravi, kar je potrebno, in že sva na poti v ljubljanski klinični center. 

Moje dlani so zaceljene, Gala hrbet ne boli več. Vse se je dobro izteklo. Nesreča se je zgodila, kljub temu da nisva storila ničesar narobe. Kasneje mi Gal omeni, da ni bil čisto prepričan, če se kamen, na katerega je stopil, preden je začel vpenjati v sidrišče, dobro drži stene. Kot kaže, je bil njegov dvom upravičen in to je povzročilo padec. Močna izkušnja, ki naju je povezala. Prav zaradi tega bova v hribih veliko bolj previdna in bova vse preverila raje dvakrat več kot enkrat manj. Zaradi izkušnje, ki sva jo bila deležna, sva se odločila stopiti v stik z gorskimi reševalci. Obrnila sva se na predsednika društva Jerneja in ga povprašala, kako bi lahko postala reševalca in tudi sama nekoč pomagala tistim, ki v hribih zaidejo v težave. Ker sva oba že alpinista, Jernej pove, da naju bodo sprejeli za pripravnika. Tu pa se pravo delo šele prične. Čaka naju več let usposabljanj in učenja, opraviti bova morala vse potrebne izpite, da bova postala prava gorska reševalca. Vem, da naju čaka dolga pot, a če bo zaradi najine pomoči nekdo ostal pri življenju, bo povrnjen ves čas in energija, ki ju bova vložila.

P. S. Zgornji zapis je nastal po uspešno izvedeni letni vaji kamniških gorskih reševalcev, ki smo jo 18. junija 2023 izvedli v steni Pod trato. Gal in Žiga pa se medtem že učita in bosta v nekaj letih postala člana našega društva ter tako nadaljevala več kot stoletno tradicijo reševanja na Kamniškem.

Zapisal: Tadej Trobevšek

Fotogalerija

Pa tako lepo je kazalo



 
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.

Iskanje med novicami


Izprazni Iskanje
 
Prikaži vse zapise
 

Zadnje novice

Sorodne organizacije 

Gorska reševalna zveza Slovenije
Planinska zveza Slovenije
© Društvo GRS Kamnik, 2024