Kot je uvodoma povedala tajnica društva Irena Mušič Habjan, vse obiskovalce gorske reševalke in gorski reševalci z veseljem in ponosom naposled gostimo na dvorišču obnovljenih prostorov Društva Gorske reševalne službe Kamnik. Letos je leto dveh pomembnih obletnic in sicer 110 let gorske reševalne službe na slovenskih tleh z ustanovitvijo prve rešilne postaje v Kranjski Gori 16. junija 1912, deset let kasneje 22. junija 1922 je prišlo do ustanovitve rešilne skupine na kamniškem:
“Ivan Krivec, gospodar koče na Kamniškem sedlu, se oglasi z naročilom – ali bolje s prošnjo SPD – Francetu Erjavšku, naj zbere fante, ki so sposobni reševati v gorah. Ustanovi naj »rešilno skupino«, kot gorski vodnik pa naj bo njen vodja. France se zaveda, da je to delo prostovoljno in dokaj tvegano, zato izbere takšne, ki jim zares nobeno delo ni odveč. Poleg bratov Toneta, Petra in Lojzeta pritegne še sorodnike in prijatelje. Izbrani so France Ajdovec – Rezmanov, Franc Balantič, Jože Gradišek – Pavlečev in Janez Kočar – Pogačarjev. Reševalno skupino ustanovi v Stahovici. Slovensko planinsko društvo sklene, naj ta skupina deluje v okviru njegove Kamniške podružnice kot rešilna postaja. Njen načelnik naj bo Maks Koželj, ki kot dvojni tajnik prav dobro pozna vse člane postaje in še posebno štiri brate Erjavške.”
Slovesno odprtje lastnih prostorov lepo zaokrožuje naše praznovanje 100-letnice organiziranega gorskega reševanja na Kamniškem, ki smo ga začeli z izdajo jubilejnega koledarja, nadaljevali s tiskovno konferenco, predstavitvijo naše dejavnosti s fotografsko razstavo v središču Kamnika in slavnostno akademijo v Domu kulture. Jubilejno leto bomo zaključili s fotografsko razstavo na gradu Zaprice 5. oktobra in izdajo knjige o delu, aktivnostih, reševanjih in ljudeh našega društva.
Od skromnih začetkov v času bratov Erjavškov se je po drugi svetovni vojni gorsko reševanje na Kamniškem začelo bolj razvijati. Potreba po večjem znanju, vključevanje alpinistov v postajo, uporaba boljše opreme so bili vodilo razvoja. Postaja GRS Kamnik je v teh letih večkrat selila svoje arhive in skupno opremo iz hiše v hišo po Kamniku, z osamosvojitvijo in odcepitvijo iz Planinskega društva Kamnik se je s Šutne 42 preselila na Perovo 20 in tam ostala do konca leta 2018.
V simbolnem pomenu je tabla Rešilne postaje Slovenskega planinskega društva, ki je bila nekdaj pritrjena na pročelju gostilne Erjavšek v Stahovici, končno našla svoje mesto na našem novem domu s hišno številko Fužine 74, 1241 Kamnik.
Kakšno pot, ki so jo začeli naši predhodniki, je tabla prehodila, in imela na tej poti precej izzivov, je orisal predsednik gorske reševalne službe Kamnik Srečo Podbevšek, ki je povedal: »Lahko rečemo, da je danes velik dan za GRS Kamnik in tudi za gorsko reševanje. Naša zgodba se je začela pred sto leti in danes smo prišli do prelepih prostorov. Te dni smo dobili sodni izpis za našo parcelo in nakup nepremičnine, tako da lahko rečemo, da smo zdaj v svojih prostorih, na svoji zemlji. Hribovci smo vedno sanjali o lepih stvareh, o tem, kako bomo hodili po hribih in bili med seboj prijatelji, ko je avtobus v Kamniško Bistrico vozil le dvakrat na dan. Takrat je reševanje potekalo počasno, zamudno in težko. Zdaj je popolnoma drugače, reševanje smo spravili na višji nivo, smo že na pol profesionalci. Dejstvo je, da je GRS tekom let razvila doktrino, na katero smo ponosni, uvajala je tehnološke novitete in nova spoznanja. V preteklih časih, ko bi morda lažje prišli do svojih prostorov, smo se ukvarjali bolj z vsebino. Danes, ko imamo res dobre pogoje za svoje delovanje smo se odločili, da bomo več delali tudi na področju preventive, da se bomo prilagajali pogojem, ki so danes v naši družbi. Tako imamo namen vsebinsko zapolniti prostore in da se bomo odpirali navzven, napovedali smo projekt center za gorsko reševanje. Poskušali bomo vrniti, kar je bilo vloženega v nas. Kjer je volja, tam je pot in prav je, da hodimo po poti, ki nas ne bo pripeljala v slepo ulico. Kamniška GRS se je vedno ukvarjala s humanitarnimi zadevami, ljudem smo pomagali neglede na to, iz kakšne sredine so prihajali, ali so bili revni ali bogati, črni ali beli, ne glede na njihov status, vse smo reševali vedno s humanitarno noto. Ko smo dobili to stavbo, je bila razvalina, v kateri je bilo nekdaj skladišče pirotehničnih sredstev. Ugotovili smo, če sami ne bomo zagrabili, ne bo iz tega nič in tako smo se lotili dela. Med zbiranjem donacij smo ugotovili, da nas družba in ljudje res podpirajo. Na prireditvah smo zbrali toliko sredstev, da smo uspešno začeli in s tem spodbudili tudi Upravo RSZR in občino, da smo pravi, da sredstev ne zapravljamo in v dobrih treh letih nam je uspelo. Hiša ne sme biti nikoli do konca narejena, ker takrat že začne propadati. Kljub temu, da še ni do konca narejena, jo imamo za našo in za pravo. Upam, da jo bo mlada generacija dopolnila in ohranila človečnost.«Več v priloženi izjavi za javnost.Pripravila: Irena Mušič Habjan, Vladimir HabjanFotografije: Vladimir Habjan
30. septembra, 2022
|