Joj,
kako je prijala domača postelja, v katero sem se zvrnil po štiridnevnem
trekingu po Dolomitih. Čeprav morda ture niso bile fizično najbolj naporne, pa
te nenehna osredotočenost na varnost in dobro voljo klientov dodobra utrudi.
Tako sem po prihodu domov, v torek pozno zvečer, le na hitro pobožal spečo
stručko v posteljici ter moji boljši polovici precej neizčrpno poročal o
dogajanju preteklih dni, nato pa zaspal kot angelček z mislijo na dišečo turško
kavo, ki zjutraj pridiši iz domače kuhinje.
Sredi
noči se iz dnevne sobe začne oglašati neko popolnoma neznano zvonenje. Prvi
šok. “Kaj za vraga je to?” Kot v transu vstanem in stečem proti
telefonu, da se ne bi zbudila cela hiša in takrat me prešine: “GRS
intervencija.” Pomanem oči in preberem SMS s kratko vsebino: Oslabeli
planinki na turskem žlebu. Odprem
balkonska vrata, zaužijem nekaj svežega zraka in pogledu proti Kamniškem sedlu
sledi že drugi šok tistega jutra. Kamniške Alpe prekrivajo temni oblaki in
vsake toliko svetla strela prereže nebo. “Od kje pa zdaj to?” V
trenutku mi je jasno, da bosta dekleti potrebovali pomoč iz doline. Ampak zdaj
ko gre zares, se mi začnejo kar naenkrat postavljati vprašanja zelenca:
“Kaj vzeti s sabo? A je sploh prav, da grem na postajo, saj ni nič pisalo?
Naj čakam na nadaljnja navodila?”
Nič.
Grem. Kako poteka priprava na izvoz vozila s prvo ekipo seveda ne vem, saj še
nikoli nisem tega doživel. Potrudim se spakirati sebe in nahrbnik tako, da sem
takoj pripravljen na akcijo. Vzamem nekaj dodatnih oblačil, dodatni plezalni
pas ter palice, ker vem kako nesramno naporen je vzpon proti bivaku pod Skuto.
In krenem proti Kamniku. Ob petih zjutraj so ceste še prazne, zato sem hitro na
društvu. Še najbolj mi je bil v napoto policijski avto, ki se je prav ležerno
peljal proti društvenim prostorom, da gospodje v modrem opravijo svoje dolžnosti.
V
naši bazi so že Srečo, Haubi in Tadej. Avto je že pripravljen. Pride še Matej
in se hitro preobleče v delovna oblačila. V nahrbnike zbašemo še obe grelni
blazini ter krajšo vrv, saj bo sestop zelo verjetno nadležno zoprn po vseh
tistih spolzkih koreninah. Ko je avto že v prvi prestavi, v njega skoči še
Boris in v turobnem jutru se zapeljemo v Kamniško Bistrico. Aladin na ARSO je
ves bled, radarska slika padavin pa je pošteno zardela v jutranjih urah.
Malo pred šesto parkiramo karseda daleč v Koncu in se poženemo v hrib. Dež
nas ne moti, saj bomo na začetku v zavetju gozda, ki pa nas s svojimi neštetimi
mokrimi lovkami dodobra stušira, svoje pa doda tudi vlaga, tako da smo v
nekaj minutah premočeni znotraj in zunaj. Recept za tempo je preprost. Karseda
hitro. Vsake toliko pade kakšen vic, tako da morala ostaja visoka, a je včasih
potrebno pošteno zajeti sapo. Pot je razmočena ter spolzka in v mislih si že
predstavljamo dolgotrajen sestop s prezeblima dekletoma, saj bi težko v takem vremenu
verjeli na pomoč helikopterske ekipe.
Pod
bivakom radijska zveza nekaj zahrešči, a se nikakor ne moremo sporazumeti, na
telefon smo nedosegljivi, saj ni signala. Ne zgubljamo časa z razpredanjem in
nadaljujemo navzgor po strmem melišču med čedalje redkejšimi kapljami dežja, ki
jih počasi, a vztrajno, preganjajo močni sunki hladnega vetra. Še vedno se vsi
štirje držimo skupaj in v dobri uri in dvajset dosežemo bivak. Boris vstopi, da
preveri stanje, a najemniki tiste noči nimajo pojma o kakih izgubljenih.
Še najbolj glasna je njihova čivava, zaradi katere se hitro poslovimo in
nadaljujemo proti Turski gori. Boris
medtem po telefonu pokliče eno izmed deklet, ki z očitno preplašenim glasom
pove, da sta še vedno na istem mestu. “Ok,
kar počakajta, še par minut in smo pri vaju”, je zadnje navodilo, predno
se poženemo po strmih platah naprej. Ko dosežemo skalnat hrbet s katerega gre
pot pod Rinkami do ustja Turskega žleba se razgledamo in ju brez težav
odkrijemo. Čepita v skromnem zavetju večje skale, od daleč sta dobro vidni
zaradi zlate astro folije, s katero sta pokriti. Pomahamo si in vsem nam
odleže. Nam, da smo jih tako hitro našli, njima pa zagotovo še bolj, saj v
čakanju na pomoč se minute hitro spremenijo v ure. Spustimo
se do njiju, ura pokaže uro in petinštirideset minut, odkar smo zapustili avto.
Hitri smo, ni kaj. Dekleti sta premraženi, ena s težavo vstane. Po nekaj hitrih
začetnih vprašanjih o lakoti, žeji in morebitnih poškodbah steče modna revija
športnih oblačil. Nataknemo na njih skoraj vse kar imamo. Velikost ni pomembna,
včasih gre malo na silo, kar je predolgo pa zavihamo. Pomembno je, da se
čimprej ogrejeta na delovno temperaturo. Medtem si še sami nataknemo kak sloj
oblačil, saj še vedno piha močan veter. V
bazo javimo trenutno stanje in se začnemo premikati proti bivaku, kjer se bomo,
po prvotnem planu, še dodatno ogreli in pripravili na sestop v dolino. Gre
počasi, a dokaj tekoče in sem ter tja se vsem nam že prikrade tudi kak nasmešek
na obraz. Dekleti povesta, da sta v soju tisočih zvezd iz Logarske doline ob
dveh zjutraj krenili skozi Turski žleb na Tursko goro, saj sta želeli ujeti
sončni vzhod, a ju je presenetila nevihta. Nikakor jima ne gre zameriti, saj je
nevihta prišla povsem nepričakovano in prav je, da sta poklicali pomoč. Po
krajšem vzponu hoja povsem steče, Srečo pa po postaji pove, da nas bo lahko
pobral helikopter. Sam še vedno težko verjamem, da se bo to tudi zgodilo v tem
vetru, ampak vseeno smo veseli, da bomo veliko hitreje v dolini. Na manjši
travnati uravnavi si nataknemo čelade in plezalne pasove ter se pripravimo na
vkrcanje, saj v daljavi že slišimo značilen zvok motorja.
Tadej
in Boris kažeta naše mesto, z Matejem pa malce stran zakrijeva dekleti pred
močnim vetrom, ki ga ustvarja bližajoči se helikopter. Ni prostora za
pristanek, zato le lebdi kak meter nad tlemi. V helikopterju zagledamo našega Bizija,
ki je ravno ta dan dežuren na Brniku. Tehnik pomaha, Boris in Tadej pritečeta
po prvo ponesrečenko in jo skupaj dvignejo v kabino. Pomaha še drugič in
zdaj sva na vrsti midva z Matejem in z drugim dekletom. Primeva jo vsak pod eno
roko in ker je zelo lahka jo kar potegneva do sani, kjer ji pomagajo v
helikopter. Prazen prostor s skokom v kabino zasede še Tadej in nekaj trenutkov
kasneje z Matejem in Borisom ostanem sami, v tišini, a na naših obrazih je
nasmeh. Nasmeh zadovoljstva, da smo dobro opravili. Tudi če bo zdaj treba peš v
dolino. A
veter je bil toliko usmiljen, da smo kakih deset minut kasneje tudi mi trije
poskakali (no, mojo skromno malenkost so bolj vrgli) v helikopter in se ekspresno
pripeljali pred društvene prostore. Tam se je vse odvilo zelo hitro. Naredili
smo nekaj požirkov, pojedli zavoj napolitank, Tadej je odšel po avto v Konec,
Boris je gentelmensko odpeljal dekleti v Logarsko dolino, sam pa sem se
odpeljal domov, kjer sem si, končno, lahko skuhal turško kavo.In
ta je prijala še bolj, kot sem si predstavljal prejšnji večer. Za mano je bila
prva prava intervencija. Občutke težko opišem, povem pa lahko le to, da
so vsaj približno taki, kot sem si jih predstavljal, kar verjetno pomeni, da z
odločitvijo, da se pridružim ekipi gorskih reševalcev, nisem udaril mimo.
Čeprav vem, da se vse akcije na žalost ne končajo tako, pa bo ta, moja prva,
zapisana kot suverena, hitra, uigrana, pozitivna zgodba s srečnim koncem.
Spisal: Žiga MacedoniFoto: Žiga Macedoni in Matej Ogorevc