Slovenija ponuja 10.000 kilometrov označenih poti.
Dobro opremljeniV planinarjenju velja, da mora biti vsak obiskovalec gorskega sveta neodvisen, predvsem pa dobro opremljen. Nimamo pravice računati na pomoč gorskih reševalcev in jih jemati kot servis nujne pomoči, ki bo prišel po nas v vsakih razmerah. Dolžnost vsakega planinca je, da je fizično, psihično in tehnično dobro pripravljen, tudi na bivak ali kasnejšo vrnitev z gora. Pa se vprašajmo pred turo:
Imam v nahrbtniku vse potrebne stvari za današnjo turo?
Kakšna je vremenska napoved? Slabo vreme in vidljivost lahko podaljšata čas hoje tudi do 10-krat.
Imam oblačila, ki me bodo zavarovala pred močnim vetrom, mrazom in padavinami?
Ali je na poti koča, bivak, zavetišče, kamor se bom lahko umaknil?
Kakšna je izbrana pot? V katero smer bom hodil (sever, jug, vzhod, zahod)? Pripravi si načrt poti. Pot razdeli na manjše odseke, predvidi počitke in približen čas hoje. Ustvari si sliko poti in jo prehodi v mislih.
Kako daleč je in koliko časa bom potreboval za vso pot? Na vrhu smo šele na polovici poti – naš cilj je varna vrnitev v dolino in domov.
Kako strm je teren? Ali ga bom moral prehoditi v ključih, za kar bom potreboval več časa (je pa manj utrudljivo)?
Kakšen je teren? Ali so na poti balvani, melišča? Je na poti rušje, ki me bo upočasnilo, ali ga bom lahko obšel?
Ali so na poti značilnosti, ki jih bom moral premagati: krnice, hudourniki, strmi skoki? Ali jih lahko obidem?
S katerimi nevarnostmi se na poti lahko srečam: prepadi, s travo poraščen svet, padajoče kamenje?
Kako hoditi? Kakšen tempo ubrati? So z menoj otroci?
Predvidevaj in si ustrezno načrtuj svoj izlet, pohod.
Po kateri poti?Možnosti, po katerih poteh se lahko sprehodimo, je veliko, saj je v Sloveniji kar 1661 planinskih poti v skupni dolžini 9000 kilometrov. Če za primerjavo pogledamo vse slovenske državne ceste (avtoceste, hitre, glavne in regionalne ceste), hitro ugotovimo, da je planinskih poti kar za polovico več kilometrov. To je neverjetno dejstvo, ki je bolj osupljivo tudi zato, ker vse planinske poti v Sloveniji naši markacisti oskrbujejo prostovoljno. Morda se boste tudi zaradi spoštovanja do markacistov, urejenih planinskih poti in koč, prostovoljnega dela in ne le zaradi zavarovanja, popustov v planinskih kočah in športnih trgovinah ter pripadnosti goram še z večjim veseljem pridružili največji družini. Ta družina je planinska organizacija, v kateri je bilo leta 2011 skoraj 60.000 članov – planincev, plezalcev, gornikov, alpinistov, turnih kolesarjev in smučarjev, ljubiteljev gorske narave, mladih in najmlajših zagnanih planincev, markacistov, vodnikov, torej vseh, ki jim gore pomenijo skoraj drugi dom. Kjer se počutijo sprejete, kjer srce zaigra ob ptičjem petju, lepi poti, dišečih gorskih cvetlicah in kjer si ljudje z iskricami v očeh stisnejo dlan ter zaželijo varno in srečno pot.Drži, v gore se njihovi ljubitelji vedno znova radi vračajo in si polnijo »baterije«, da laže premagujejo morebitne težave vsakdana v dolini.
Hoja ugodno vpliva tudi na preprečevanje osteoporoze.
Ob načrtovanju ture poglejte odprtost planinske koče.
MarkacijaMarkacija je znak, ki označuje planinsko ali pohodniško pot. Oznake se med državami razlikujejo. Pri nas se za označevanje poti uporablja markacija z belo piko, obdana z rdečim kolobarjem, imenovana po Alojzu Knafelcu. Za evropske pešpoti je rumena pika, obdana z rdečim kolobarjem, za Pot kurirjev in vezistov pa rumena pika s svetlomodrim kolobarjem.
Prva s Knafelčevo markacijo označena pot je bila pot na Triglav, in sicer že leta 1871. Danes za označevanje posameznih poti, kot tudi za njihovo nadelavo, vzdrževanje in smerne table, skrbijo posamezna planinska društva in njihovi člani, ki delujejo v Markacij-skem odseku. Markacisti narišejo markacije na drevesa, večje skale ali druge primerne objekte, praviloma vedno na desni strani v smeri hoje.Določene poti so označene tudi z zimskimi markacijami, ki omogočajo orientacijo tudi v zimskem času, ko v gorah zapade več snega in pokrije markacije na skalah. Poleg standardne markacije se uporabljajo tudi dopolnjene markacije, ki imajo dodano oznako poti. Tako ima na primer Slovenska planinska pot dodano številko 1, Zasavska planinska pot pa prek markacije črko Z. Najdaljša, najbolj znana in najbolj priljubljena v Sloveniji je Slovenska planinska pot, ki je tudijprva vezna pot v Evropi (na pobudo Ivana Sumljaka je bila odprta že leta 1953). Poteka od Maribora čez Pohorje, prek Kamniških in Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, Krasa do Ankarana ob Jadranskem morju. Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji, Knafelčevo markacijo (rdeč krog z belo piko) in, kot smo že zapisali, s številko 1. Dopolnjuje jo Razširjena Slovenska planinska pot (35 točk), ki nas popelje po zanimivih delih Slovenije. Po Sloveniji lahko izbirate tudi kar med 78 planinskimi obhodnicami (veznimi potmi) in evropskima pešpotema E6, E7 (označeni z rdečim krogom z rumeno piko), na katerih spoznamo Slovenijo od severa do juga (E6) in od vzhoda do zahoda (E7). Ob mednarodnem letu gora (2002) je osem planinskih organizacij alpskih držav pripravilo dolgo alpsko obhodnico – pot Via Alpina, ki poteka od Italije prek Slovenije, Avstrije, Nemčije, Lihtenštajna, Francije in Švice do Monaka.
Na vsaki poti srečamo marsikateri zaklad narave.
Markacija označuje planinsko ali pohodniško pot.
Pred izletom!Da bodo vaši obiski gora čim bolj varni, smo pripravili nekaj napotkov, ki lahko služijo kot opomnik pred vsakim izletom.
Izbira ture
Izberite turo, ki je primerna vaši fizični in psihični pripravljenosti ter pri tem upoštevajte svoje zdravje in zdravje udeležencev ture. Se posebno pozorni bodite v primeru, če imate kakršne koli kronične bolezni, alergije ali ste srčni bolnik.
Prilagodite se najšibkejšemu udeležencu skupine, zlasti če so to otroci. Prilagodite izbiro izleta, pohoda ter tudi tempo hoje in počitke.
Na vsako turo se dobro pripravite in pridobite dovolj pravih informacij od vodnikov, znancev in spletnih strani. Pri zadnjih bodite pazljivi, saj v svetovnem spletu kroži cel kup podatkov, ki so lahko zavajajoči.
Za daljšo pot v hribe se je treba primerno opremiti.
Na kosu papirja si naredite načrt ture in vnaprej skušajte predvideti počitke, zanimivosti, možnosti prenočevanja in »zasilnih izhodov« v primeru zapletov. Izogibajte se brezpotij, o katerih ste naključno izvedeli, saj v večini primerov peljejo v težave.
Obveščanje
O vsaki turi obvestite partnerja, znanca ali vsaj »Mojco« v zadnji gostilni. Obvestilo naj vsebuje podatke o nameravani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve.
Priporočljivo je, da za obveščanje uporabite obrazec in ga pustite na vidnem mestu v avtu.
Vpisujte se v vpisne knjige v kočah in na vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.
Mobilni telefonMobilni telefon je danes dostopen vsakomur. Zavedati se moramo, da gre za občutljivo elektronsko napravo, katere delovanje je v veliki meri odvisno od številnih dejavnikov, ki jih v dolinskem življenju niti ne opazimo. Zaradi večje oddaljenosti postaj je signal v večini primerov šibek, posledično telefon išče najboljši signal in s tem izgublja energijo bistveno hitreje kot v dolini. Delovanje telefona je odvisno od akumulatorske baterije, katere čas delovanja se v gorah bistveno skrajša na račun nizkih temperatur:
pred turo napolnite baterijo telefona in po možnosti vzemite s sabo rezervno,
telefon naj bo med turo ugasnjen, spravljen v za vodo neprepustni vreči in na to-plem,
energijo dodatno varčujete, če med uporabo izklopite UMTS-signal,
telefon naj bo med turo ves čas izklopljen. Uporabite ga lahko tudi, če ne poznate PIN-kode, saj je klic na 112 in 113 mogoč tudi brez vpisa PIN,
v primeru, da ne morete poklicati, poskusite s pošiljanjem kratkih sporočil na številko 112,
v imeniku telefona imejte spravljeni dve številki oseb, na primer v obliki: »ICE1 Janez Novak in ICE2 Špela Marela«. Številka bo v pomoč reševalcem, da lahko o nesreči obvestijo svojce in pomeni »In Case of Emergencv (v primeru nujnosti)«.
Počasi in varnoMed turo si vedno vzemite čas in uživajte. Če se med hojo ne morete pogovarjati in boste hodili nekaj ur, je vaš tempo prehiter. Začnite počasi, da se ogrejete in pripravite telo za več ur hoje. Izberite tako imenovani pogovorni tempo hoje. Po prvih 15 minutah se vam bo telo že toliko ogrelo, da si boste lahko slekli vrhnji del oblačila. To naredite med kratkim odmorom. Nato poskusite hoditi vsaj eno uro pred prvim počitkom. Med vsakim korakom iztegnite zadnjo nogo do konca in pri prenosu naprej sprostite mišice. Uskladite dihanje s koraki. S tem jih vsakič malenkost osvežite, kar je pri tisočih korakih in več urah hoje dobra naložba. Uskladite dihanje z vsakim korakom. Pri sestopu si dobro zategnite vezalke. Vsak korak naj bo »lahek«, stegna uporabljajte za absorpcijo energije tal. Bolj strme dele prehodite v ključih. Stopajte med kamni, ne po njih. Izbirajte varna mesta za počitek, kjer ni nevarnosti zdrsa, padajočega kamenja, snežnih plazov in niso neposredno na soncu. Zavarujte se pred sončnim sevanjem s kremo primernega faktorja, pokrivalom in kakovostnimi sončnimi očali.
S čelado na glaviNa planinskih poteh, ki so izpostavljene možnosti padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo, si obvezno nadenite čelado. Čelado uporabljajte tudi pri vzponih in sestopih na poteh, ki so speljane po meliščih. Na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh uporabljajte samovarovanje s pomočjo plezalnega pasu in varovalnega kompleta. V primeru, da zaradi nepredvidene ovire na poti (poledeneli deli, strgana jeklenica, podor) ture ni mogoče varno nadaljevati, se pravočasno obrnite. Gora vas bo počakala.Uživajte zadostne količine tekočine in hrane. Pijte večkrat in v majhnih količinah. Hrano kupite v planinskih kočah, saj se boste s tem izognili težkemu nahrbtniku. Med turo pa uživajte energijske ploščice ali suho sadje. Med hojo vam ne sme biti prevroče. Uporabljajte aktivno perilo in oblačila iz sodobnih materialov, ki se prilegajo telesu, saj se boste tako izognili možnosti, da se kam zataknete in s tem povečate tveganje za padec. Izogibajte se bombažu, ki je hladen in slabo odvaja pot. Uživanje alkohola in tobaka strokovnjaki strogo odsvetujejo. V primeru nenadnega poslabšanja vremena si čim prej poiščite zavetje v planinski koči ali bivaku. Če to ni mogoče, sestopite z izpostavljenih grebenov. Ture ne nadaljujte. Skupina ostane skupaj do končanja ture.
Čelada je obvezna pri vzponih in sestopih na poteh, ki so speljane po meliščih.
Še posebno v tem času, se zaščitite pred sončnim sevanjem. V gorah ste namreč bližje soncu.
Obvezna opremaObvezna oprema vsakega planinca ne glede na vrsto ture je: aluminijasta folija in vreča-bivak, osebni komplet prve pomoči, čelna svetilka in rezervne baterije, mobilni telefon s polno baterijo, beležka in svinčnik, sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki ter železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolgi rok obstojnosti).
Ukrepi ob nesreči
Ohranimo prisebnost in ostanimo mirni. S tem pomirimo tudi druge udeležence.
Ocenimo položaj ter zavarujmo sebe in ponesrečenca pred neposrednimi nevarnostmi.
Poskrbimo za prvo pomoč v okviru svojega znanja in sposobnosti.
Ob nesreči pokličemo center za obveščanje na številko 112 in navedemo naslednje podatke: kdo kliče, kaj in kje se je zgodilo, kdaj se je zgodilo, koliko je ponesrečencev in kakšne so poškodbe, kakšne so okoliščine na kraju nesreče (pomembno v primeru helikopterskega reševanja), kakšno pomoč potrebujete.
Na pomoč lahko pokličete po mobilnem telefonu, UKV radijskih postajah, ki so v planinskih kočah ali prek sistema Sapogo.
Ne bo odveč opozoriti, da imejmo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice. V hribih se vreme namreč zelo hitro spremeni. Zelo nizke temperature in sneg poleti v gorah niso nič nenavadnega. Pazite tudi na težo nahrbtnika in posegajte po modernih tkaninah, ki imajo majhno prostornino in težo. S tem bo tura tudi prijetnejša. Ne varčujte pri nakupu čevljev.
O vsakem pohodu je treba obvestiti bližnje ali najbližje društvo. Obvestilo naj vsebuje podatke o poti in čas vrnitve.
Turo prilagodite najbližjemu udeležencu, še posebej če je to otrok.
V vseh letnih časihNajbolj primeren čas za obiskovanje gora je vsak letni čas, le da izberemo primerne planinske, gorniške pohode in poti, prilagojene svojim psihofizičnim sposobnostim in trenutnim vremenskim razmeram. Prav je, da se zavedamo, da je čar narave tudi v tem, da jo spoznavamo v vseh letnih časih. Tega se zaveda vedno več obiskovalcev gora, zato so aktivni v gorah vse leto – hodijo, plezajo in smučajo v vseh letnih časih, tudi pozimi. S tem skrbimo tudi za stalno in redno športno aktivnost ter na rednih tedenskih izletih spoznavamo lepote narave in njeno spreminjanje skozi čas. In ne bo odveč še nekaj zadnjih koristnih nasvetov.
Če začutite znamenja utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavite za daljši počitek. Če ste izčrpani, se po počitku in premisleku morda odločite za sestop s spremstvom. Če ste zelo izčrpani, pomislite, ali niste morda dobili višinske bolezni ali ste podhlajeni. Med počitkom ne jejte le čistega grozdnega sladkorja, ampak tudi bolj sestavljeno lahko prebavljivo hrano. Otroci in starejše osebe, pa tudi tisti s kroničnimi boleznimi, se s planinstvom lahko ukvarjajo, le da morajo biti pri tem previdni. Če mislite, da je kak napor za vas prehud, se prej posvetujte z zdravnikom.
Pri turah v visoke gore se ne vzpenjajte prehitro. Pri nadmorskih višinah nad 2500 do 3000 metrov ne povečujte višine prenočevanja za več kot 300 metrov na dan. Če je mogoče, ne spite na najvišji točki dnevnega vzpona.
Planinska zveza Slovenije priporoča vsem obiskovalcem gora, da za prenočevanje v planinskih kočah uporabljajo svojo, s seboj prineseno posteljnino.
Ko načrtujete turo, poglejte tudi odprtost planinske koče, ki je ob poti na vaš vrh. Seznam vseh 176 planinskih koč, bivakov in zavetišč, skupaj z njihovo odprtostjo najdete tudi na spletni strani Planinske zveze Slovenije: www.pzs.si/koce.php.
Za varnejšo hojo v gorah priporočamo, da se vključite v vam najbližje planinsko društvo, kjer se lahko pridružite šoli varnejše hoje v gore ali planinski šoli ter se pridružite društvenim pohodom in aktivnostim. Prav tako lahko v planinskih društvih dobite koristne informacije in nasvete pri vodnikih Planinske zveze.
Smo vas prestrašili? Ne, želimo le, da bodo vaši obiski gora polni doživetij in da se boste radi vračali v svet Zlatoroga, divjih žena, vilinov in Bergmandlca. Planinstvo je poceni rekreacija, ki dobro vpliva na srčno-žilni sistem in s tem na osnovno počutje, blaži posledice stresa in ljudem na obraze riše veselje. Ena izmed predavateljic prve pomoči na naših vodniških usposabljanjih, dipl. medicinska sestra Maja Kumer Trček, udeležencem večkrat položi na srce: »Hoja ima zelo ugoden vpliv na preprečevanje osteoporoze, izboljšuje mišično-skeletno zdravje, zmanjšuje stres, depresijo. Prav tako ima pozitiven učinek na duševno zdravje, na vrednost krvnega tlaka, krvnega sladkorja, zmanjšuje tveganje za nastanek nekaterih malignih obolenj. Preprečuje debelost ter pozitivno učinkuje na uravnavanje telesnega maščevja.«
Ni grehaLjudje se premalo zavedamo, kako pomembno je v današnjem času, ko vsi samo nekam hitimo in smo prezaposleni, ohranjati stik z naravo, se gibati in s tem ohranjati tako psihično kot telesno aktivnost. Planinarjenje priporočajo prav vsem. Pa naj bo to nekje visoko v gorah ali na morju, kjer skrivajo počitniški kraji še kako lepe okoliške hribčke, le poiskati jih moramo.
Za planinarjenje ni nikoli prepozno. Vedno se lahko podate na sprehod, najprej morda na krajši, nato podaljšujete svojo aktivnost za nekaj minut, za pol ure, dokler niste čim bolje pripravljeni. In ko ste enkrat primerno pripravljeni, se seveda lahko pridružite planinskim društvom na njihovih vodenih pohodih, na katerih vodnik Planinske zveze Slovenije poskrbi tudi za varnost, lepa doživetja, prijetno druženje in varno vrnitev domov.
In kot imamo v mislih, da nad 1500 metrov ni greha, imejmo tudi v mislih, da smo na vrhu šele na polovici poti – naš cilj je varno priti domov.
Vsem želimo srečno pot in varen korak!
besedilo: Lara Kuhar, Zdenka Mihelič in Matjaž Šerkezifoto: Zdenka Mihelič, Matjaž Serkezi