France Malešič pa piše, da je “Rsenik še živa domača beseda, ki naj bi izhajala iz besede ‘rsje’, vendar se ta razlaga ne sklada z zapisom imena Na Rossenik iz leta 1499. Z lučke strani je za vrhova Rzenik in Konj skupno ime Petelinjek”. Zakaj naj bi bil vrh imenovan po resju, ki ga na njegovih pobočjih ni ravno v izobilju, in kaj naj bi to poimenovanje pomenilo, lahko le ugibamo. Planina Rzenik je eno od devetih do zdaj znanih selišč v Kamniško-Savinjskih Alpah. Raziskave kažejo na to, da so bile planine občasno, to je v času poletne paše, naseljene celo antično dobo, torej pol tisočletja. Če je v nemirnih časih priseljevanja Slovanov na to območje življenje na planinah zamrlo, še ni moč pritrditi z arheološkimi dokazi. Da so še nekaj časa staroselci gonili živino na pašo v planine, pa kaže ljudsko izročilo z Velike planine, ko naj bi pastirji srečevali “divje može, ki so govorili nerazumljiv jezik.”
Prvi zapiskiPrvi pisni vir imena (Rossenik) je v listini, ki je nastala leta 1499 zaradi spora pastirjev gornjegrajske in kamniške gospode glede meja pašnih planin. Ta listina priznava pašne pravice kamniški gospodi tudi na spornih območjih planin Korošica (to je kotlina pod Ojstrico, kjer stoji Kocbekova koča), Neša (morda je bila to planina na vršnem delu Vežice, kjer so bili najdeni ostanki antične in srednjeveške keramike) in Leniški Dešak (Deschackh – današnji Lučki Dedec; je bila planina na današnji Petkovi njivi ali na vrhu planote kot soseda planine Neša?). Novo vprašanje, kje je bila planina Na Neši (Veža) pa odpira delo Slovenija na avstrijskem vojaškem zemljevidu. Na tem zemljevidu, ki je izšel v letih 1763–1787, je v sekciji 161 izpisano krajevno ime “Wescha Gebirg”. Napis je navpičen na območju vzhodno od vrha brez kote (Resenik) in nad dolino Lučke Bele, verjetno po pomoti zapisano na območju nekdanje planine Kancelj pod Rzenikom. Ali to lahko pomeni, da je bila nekdanja planina Na Neši pod Rzenikom, se sprašuje France Malešič. Sam pa se sprašujem, katero ime bo stroka izbrala za imenovanje (tretje imenovanje planine). V knjigi Zgodovina reševanja nad Kamnikom je zapisano, da je nadučitelj in pipar Miha Kos, tudi eden prvih turistov in markacistov, že leta 1895 pisal, da sta dve pastirici plezali po brezpotju s košema čez Konja in nabirali mah (najbrž domače ime za zdravilni islandski lišaj – Ceteraria islandica). Dve desetletji kasneje je tudi Jerinčkova Pepa, domačinka iz Konca, odšla čez Prag (danes le redki poznavalci pastirskih in lovskih prehodov še poznajo to ‘stezo’) v lučke planine nabirat planinski mah. Ker se ji je zdela vrnitev čez Dol in v dolino Kamniške Bele ter nazaj na Brežič predolga, se je odločila za pot čez Konja, ki takrat še ni bila zavarovana. Ko jo je postalo strah in ji je šlo za nohte, je začela vriskati in si pomagati s kozjimi molitvicami. Na drugi strani je lučki pastir to gledal in slišal ter zaklical: “Kranjska Micka, le juckaj, le juckaj, saj ne boš več dolgo!” Pa je srečno prišla na cilj. V kasnejših letih se je na tej vzorno zavarovani poti ponesrečilo kar nekaj planincev.
Kako priti na vrh – ali za plezalce bolj važno, kako priti z njega v dolinoPa se ustavimo še pri planinski poti in brezpotjih. Mimo vrha pelje markirana pot s Planine Dol (1321 m) preko Konja (1811 m, vpisna knjiga) na Presedlaj (1614 m). Danes ob tej poti na planini tik ob markirani poti stoji Mlakarjeva bajta (1670 m), imenovana po duhovniku in planinskem pisatelju Janku Mlakarju. Zanjo in za njeno okolico skrbita brata Urbanija.
S te markirane poti je vrh Rzenika (na najnovejši karti Sidarte imenovan tudi Petelinjek) najlažje dosegljiv: četrt ure nad Mlakarjevo bajto se v vpadnici sedla med Konjem in Rzenikom začne težko opazna poseka med rušjem (Pinus mugo), ki pripelje na greben, in potka po njem (nekaj izpostavljenih mest) doseže vrh. Če se z vrha spustimo v nasprotno stran (na zahod) smo tudi na posekani potki, ki nas skozi plantaže rušja pripelje nazaj na planino. Do planine se lahko prebijemo tudi po nekdaj markirani poti s Praga (1325 m), ki pa je zaradi sečnje in gozdnih vlak težko sledljiva in prehodna. Še dvoje divjih brezpotij pripelje na vrh po zahodnem grebenu: s Kopišč po Martinj stezi in čez Varvanje ter iz doline Kamniške Bele po Grdem grabnu. Če pogledamo območje na zemljevidu, se nam z nekaj domišljije izriše trikotnik z ogliščem na Konju (vrh, 1803 m), dvokilometrsko severovzhodno stranico nad dolino Lučke Bele do Praga, v kateri je edini omembe vreden ‘vrh’ Jaška (1536 m), trikilometrsko severozahodno stranico nad dolino Kamniške Bele, v kateri je poleg Rzenika tudi Belska Kopa (1180 m), in najdaljšo štirikilometrsko jugovzhodno stranico, ki poteka po suhi dolini nekdanje reke in jo danes imenujemo Dol ter se nadaljuje po Dolskem grabnu do doline. Na severnem oglišču sta na vsaki strani v neposredni bližini Konja še vrhova Lučka Kopa (1753 m) in Kranjski Dedec (1678 m). Na sredi tega trikotnika pa je še strm stometrski odlom Martin stene.
Ali je Rzenik sploh samostojen vrh ali pa je to le najvišja kota na grebenu od Belske Kope do Konja? Tako vprašanje se nam postavi, če ga gledamo z juga, s kamniške ravnine ali z Velike planine. Zelena barva izdaja gozd in težko prehodne širjave rušja, skromna strmina pa pozimi ob zadostni količini (pomrznjenega) snega omogoča ugodno smučarijo.
Toda pogled s severne strani, z vrhov osrednjega grebena ali iz dolin Kamniške Bistrice in Kamniške Bele takšnega vprašanja sploh ne dopušča, saj pogleda kar ne moremo odtrgati od kilometer širokih in skoraj štiristo metrov visokih severovzhodne in severne stene. Če se steni dovolj približamo, lahko opazujemo dvesto trideset milijonov let stare čud(ež)no nagubane sklade belo-sivega dachsteinskega apnenca in dolomita, ponekod porasle s strmimi travami, vmes pa ostro oko lahko opazi celo posamezne macesne. Že od daleč pa v osrednjem delu, kjer se steni nekako lomita, opazimo rjavo-rumeni pas, ki sega od tal do vrha in izdaja krušljivo in preperelo skalo. To ugotovitev potrjuje ogromno melišče ob vznožju sten. V steni opazimo tudi nekaj odlomov, zadnji se je ‘zgodil’ leta 2013 sredi marca. Takrat je z roba stene v dolino zgrmelo za okoli štirideset tisoč kubikov skal (tisoč ton!).
Plezanje v Rzenikovih trabantihNa kratko smo pogledali slavno in za alpiniste zahtevno in želeno steno, malokdo pa ve še za severovzhodno ostenje Rzenika (ali bolje Konja) nad dolino Lučke Bele, ki je visoka le sto metrov in je bila splezana pred petintridesetimi leti (France Kaplan in Stane Poljak). Ko smo že začeli na severu, pa poglejmo prej omenjena satelitska vrhova. V tristometrski severovzhodni steni Lučke Kope je šest smeri, za polovico prvi plezalci niso znani, tri pa je v začetku osemdesetih let prejšnjega tisočletja preplezal Stane Poljak (eno s Francetom Poljakom, drugo z Andrejem Bukovcem, tretjo pa sam). Špičasti vršiček Kranjski Dedec je eden od petih Dedcev v Kamniških (Lučki, Kranjski, Kamniški, Korošiški in Kompotelski) in ima stometrsko severovzhodno steno, v kateri sta dve smeri Staneta Poljaka in ena hrvaška Aleksandra Anićina in Tanje Tomaševič. Sicer je prvi v teh stenah (ni znano, kje) plezal Dolfe Čebulj. Konjeva dvestometrska zahodna stena ima le dve smeri, prva je nastala že v tridesetih letih prejšnjega tisočletja, avtorja sta brata Gregorin, za drugo pa je znana tudi zimska ponovitev. Za konec pa poglejmo s Kopišč še Martin turn, ki je znan po Martin stezi, ki preko kratke stenice pripelje planinca na ravnico med Zgornjim in Spodnjim Požarom. V steni je sedem bolj ali manj športnih smeri, ki so nastajale sredi devetdesetih let (najbolj ‘aktivna’ sta bila Klemen Mali in Miha Peternel), prva, še klasična smer, je stara štirideset let, plezala pa sta jo Borut Peklar in Dušan Podbevšek. V Martin steni je ena težka smer, posvečena kamniški alpinistki Sonji Lanišek, plezala pa sta jo Robert Flerin in Frane Kemperle.
Nekaj o plezanju v steniČe se izreče beseda Rzenik, običajni planinci najbrž nimajo posebnih asociacij, razgledani alpinisti pa najbrž pomislijo na krušljivost in “previsne trave” njegovih sten, Kamničane pa miselna povezava pripelje na Pavla Kemperla, začetnika alpinizma na kamniškem koncu. Leta 1932 je s tovarišem v navezi Karlom Biškom plezal v razu Kompotele, naslednje leto pa v stenah Brane in Planjave. S temi dejanji v gorah sta navduševala tudi druge kamniške mladce za plezanje. Tako so leta 1937 ustanovili alpinistični odsek. Tega leta je s tovarišema Janezom Preslom in Binetom Benkovičem preplezal novo smer v obrobju severovzhodne stene Rzenika, za katero so zaradi zamolčanja prvega vzpona Ljubljančanov Borisa Režka in Vinka Modca štiri leta prej mislili, da so prvi preplezali že takrat razvpiti “zadnji problem” Kamniških Alp. Kaj je vodilo člana ugledne naveze k temu, je uganka. Ali sta se plezalca zavedala, da “problema” nista rešila in bi to lahko – kot povojni vzpon v Skuti – popravila z novim vzponom. To je pripeljalo do spora, medsebojnih obtoževanj in groženj. Po senzacionalističnem članku v častniku Jutro o uspehu Kamničanov so se odzvali Ljubljančani z izjavo, kako Kamničani “lazijo po skrotju in gamsjih pašnikih”. Ljubljanski vodja kampanje Boris Režek je sam po Kamniku s kolesom trosil letake z napisom “Kemperle je reva!” Toda nasprotnik iz Kamnika je najel celo letalo in iz njega trosil letake, na katerih je bilo zapisano, da je reva … A dve leti kasneje je Kemperle kot mož dejanj s tovarišem Binetom Benkovičem opravil nov, odličen vzpon v osrednjem delu stene, ki je vsaj toliko vreden kot vzpon ljubljanske naveze. O težavnosti in zahtevnosti smeri Benkovič-Kemperle je plezalni vodnik V naših stenah zapisal: »Najbolj krušljiva (od majavih oprimkov do visečih blokov) smer v naših Alpah, prave težave se začno šele v zgornji tretjini.«
Pavle Kemperle je bil tudi prvi, ki je v naših stenah poskusil z lesenimi zagozdami preplezati ozko gladko poč v Glavi Planjave, organiziral gorsko reševalno službo v Kamniku, uredil in v trdno usnje devetnajst debelih knjig zvezal celoten arhiv kamniškega planinskega društva od ustanovitve do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ter bil prvi pobudnik postavitve zavetišča na Velikih Podih pod Grintovcem. Najbrž je ta druščina plezalcev “izumila” rzeniški klin, ki je bil zaradi krušljive skale in globokih razpok dolg več kot trideset centimetrov (Metod Humar piše, da je v Glavi Planjave “ob klinu, ki ni bil kaj prida, zabil še enega dolgega, rzeniškega”).
Tone Škarja je zapisal Kemperlove besede, da “je bil Režek lump, s katerim so v soboto skupaj pili, med tednom, ko smo morali mi delati, so pa oni plezali”. Po pripovedovanju se je vojna nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, saj je Kemperle s tovarišijo pod Rzenikom srečal Režka, ki je takrat kot pripadnik oboroženih sil nove države konkurenčne plezalce obrnil v dolino z besedami: “Nazaj, sicer se bo streljalo!”
Pa kaže, da tudi danes še ni miru. Po prosti ponovitvi Peklenske Cedevite, ki jo je v treh spomladanskih dneh pred desetimi leti opravil Gregor Kresal, je to dejanje “posvetil nekaterim pederajsom s kamniškega konca in se jim ob priliki najlepše zahvaljujem za cca. 100.000 SIT vredno pokradeno opremo iz depoja v votlini pod steno, kamor sem jo prinesel že nekaj tednov prej. Ob njihovi uporabi pa naj jih spremlja neizmerna sreča ob misli, da ne bodo nikoli več navadna šentflorjanska goveda.”
Ta »kraja« opreme pa najbrž ni edina v plezalni zgodovini. Že omenjena naveza Humar – Škarja je med poskusi v osrednjem delu stene pustila del težke opreme v votlini pod steno, pa sta ob naslednjem obisku ugotovila, da so klini izginili …
Tako kot v prvi izdaji, se je avtorjem v drugi izdaji plezalnega vodnika Repov kot Kamniška Bela “zgodila” enaka napaka: v uvodu k Rzeniku so zapisali, da so “prvi vzpon opravili kamniški alpinisti ter s tem povzročili veliko hude krvi med tedanjo plezalsko elito”, čeprav sta avtorja uvodnega poglavja v istih vodnikih o alpinistični dejavnosti v gorah France Malešič in Tone Golnar zapisala: “Leta 1933 sta Modec in Režek preplezala severno steno Rzenika, leta 1937 pa je v severozahodni steni uspelo mladim Kamničanom.”
Že predvojna generacija alpinistov je glavni problem stene videla severozahodni steni v vpadnici vrha, kasneje imenovan Rjavi pas ali “Rumeni štrajfn”. Kamničani so večkrat poskusili, pa niso mogli splezati prve četrtine stene. Po vojni je bila najprej preplezana Centralna (Kamniška) smer, ki v zgornji tretjini poteka po tem pasu, naslednje leto opravljeno prečenje stene, ki poteka po spodnji polovici pasu in je odprlo vrata za celotno povezavo smeri v tem pasu (Centralni steber Marka Dularja in Ljuba Juvana). Še bolj direktna smer, ki pelje po veliki zajedi v rjavem pasu, je v spodnjem delu uspela Janezu Benkoviču in Janku Plevelu, v celoti pa Frančku Knezu in Smiljanu Smodišu.
V prvih štirih desetletjih sta bili steni po novih smereh preplezani osemkrat, plezalo pa je dvanajst alpinistov. Ko se je plezalcem zdelo, da sta steni “obdelani” in bi bile nove smeri nepomembne, se je v osemdesetih letih alpinistom “odtrgalo”: v dobrih desetih letih je triindvajset plezalcev preplezalo enajst novih smeri ter še štiri prvič preplezane pozimi. V naslednjih letih so bile preplezane še tri skrajno težke tehnične smeri v območju Rumenega pasu ob veliki votlini (ena celo čez strop votline!). Še bolj osupljiv je bil “kamniški zimski boom”, saj je v osmih zimah sedem plezalcev (Benkovič, Gladek, Kregar, Pollak, Plevel, Prezelj in Wiegele) prvič pozimi preplezalo sedem smeri, v kasnejših letih pa so preplezali še dve smeri (Koželj, Plemeniti). Pred tem obdobjem so Rzenik pozimi nekamničani preplezali le trikrat, nato pa jim je uspel še en zimski prvenstveni vzpon.
Kamniška stenaJe Rzenikova stena Kamniška stena ali pa je to le miselni in pogovorni produkt alpinistov, ki po opravljenih turah in v slabem vremenu pod vplivom maliganov razpravljajo o bodočih načrtih in se spominjajo (ne)uspešnih podvigov? “Dolfe Čebulj, ideolog prejšnje generacije, je razglasil Rzenik za kamniško steno in tako smo tudi mi kot zadolžitev prevzeli nalogo, da v tej krušljivi in navpični steni potegnemo kako težko prvenstveno smer. Rjavi pas, kot so naši predhodniki imenovali osrednjo, previsno in krušljivo zajedo, se nama je zdel edini resnični problem, vreden naše generacije, prej pa bo treba preplezati vsaj Centralno ali Kamniško smer in steber Dular-Juvan, če že krušljive Kemperle-Benkovič in ljubljanske Modec-Režek ne bova. Z daljnogledom sva iskala možnosti, do stene pa nisva mogla, saj je zaradi aprilske odjuge kamenje iz stene kar deževalo, čez previse pa so se spuščali tanki slapovi odjuženega snega … V Centralno smer Rzenika (Čebular-Čebulj-Štupar) sva vstopila 28. maja … Z nenavadno lahkotnostjo sva se vzpenjala po zelo nezanesljivem terenu. Zato je zapis v dnevniku precej dvoumen, ocena pa v nasprotju z dejanskim stanjem, bolj rezultat neke evforije z občutkom, da se ne more nič hudega zgoditi. … Smeri sva znižala oceno vsaj za pol stopnje, pohvalila sva se, da sva za vmesno varovanje zabila en sam klin, ocenila plezanje za uživaško. Štiri leta pozneje sem v smer peljal dekle in že prva dva raztežaja ocenil za samomorilska, zato sva tudi obrnila.” Kaj pa je o tem vzponu zapisal njegov soplezalec? “Stena, ponos Kamničanov, divje razbrazdana kot slika abstraktnih slikarjev me vleče k sebi, … na Malo Promenado priplezava z vrvmi v rokah, … v območju Rjavega pasu postane vse še enkrat bolj krušljivo, … Rzenik je najtežji tik pod vrhom.”
Tistega leta 1958 je naveza Humar-Škarja ob preplezanih težkih smereh Zajeda v Šitah, Glava Planjave, Zupanova v Koglu, Raz Jalovca in številnih lažjih prvič ponovila še Rzenikov Centralni steber, v katerem sta bivakirala “pod streho v eni najtežjih, gotovo pa najbolj nevarnih sten v Kamniških Alpah”.
Danes je v stenah šestindvajset smeri in še dve vstopni varianti, od tega je “kamniških” deset in obe vstopni varianti, dve smeri pa sta le polovično “kamniški”, saj so ju dokončali drugi alpinisti. Te smeri je prvič plezalo šestindvajset Kamničanov in enaintrideset drugih. Pri prvih zimskih ponovitvah sta steni še bolj “kamniški”: od štirinajstih smeri jih je devet in pol preplezalo devet Kamničanov (nekateri so bili pozimi večkrat v steni, Bojč celo sedemkrat!), štiri in pol pa deset nekamničanov. Kaj pomeni ta polovička? Da je smer preplezala “mešana” naveza. Zdaj pa naj si vsak sam ustvari mnenje o “kamniški steni”. Na prve letne in zimske ponovitve čaka sedem smeri in obe vstopni varianti, na letno ponovitev čaka ena smer, ker je bila splezana pozimi, samo na zimsko pa presenetljivo Kemperle-Benkovič-Presl (štirikrat je soavtor smeri Gregor Kresal, po dvakrat pa Tomaž Humar, Pavle Kozjek in Dejan Miškovič). Kot zanimivost naj zapišem še to, da jih je med enainsedemdesetimi “letnimi in zimskimi prvenstveniki” kar sedem umrlo v gorah, še štirje pa nenaravne smrti.
Kako pa je bilo z nesrečami v stenah? Če izvzamemo padec črede štiridesetih ovac preko severozahodne stene v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, se v stenah ni dogajalo nič. Kljub krušljivosti, dokajšnji naklonini, poraščenosti, neugodni strukturi (navzdol obrnjenih) oprimkov in na nekaterih mestih brez razpok v skali, so se redki padci končali dokaj srečno. V osemdesetletni zgodovini plezanja v teh stenah je kamniško društvo Gorske reševalne službe v steni posredovalo le enkrat. Večkrat pa so reševalci poizvedovali za plezalci, ki jih je stena predolgo zadržala in so zamujali s prihodom domov. Vse to govori o dobri psihofizični pripravljenosti plezalcev, skrbni pripravi vzponov in verjetno tudi kančku sreče. So se pa reševalci zavedali resnosti, težavnosti in nevarnosti reševanj. Po nesrečnem padcu naveze Dular-Zupan v severni stene Ojstrice sta dva ljubljanska reševalca zaigrala nesrečo in “obtičala” v severozahodnem razu Kalške gore in kamniški reševalci so enega od njiju po celodnevnem reševanju prinesli v Kamniško Bistrico. Štiri leta kasneje so jim Kamničani vrnili milo za drago: v steno Rzenika sta zaplezala Dolfe Čebulj in Metod Humar. Z gledališko rdečo barvo in povoji sta ponazorila rano na glavi, za pogum in iz dolgočasja pa sta se obilno krepčala z brinjevcem. Ko so prišli reševalci do igralcev, je ponesrečencu zdravnik dodal še injekcijo morfija. Med spuščanjem z nosili se je po grabnu vsulo še kamenje in ponesrečencu se je skoraj zmešalo, saj so reševalci iskali zavetje, njega pa pustili na milost in nemilost letečim delom stene. No, na koncu so vajo izpeljali srečno do konca. (Odličen opis tega dogodka najdemo v knjigi V kamen vklesane zgodbe Metoda Humarja).
Pričevanja in misli nekaterih vodilnih plezalcevPa si poglejmo še ozadje in reševanje edine prave “nesreče” v steni. Po nesreči naveze Geršak-Grčar leta 1966 je v kamniškem alpinističnem odseku plezalce prizadela huda kriza. A mlada in sposobna alpinista Milan Humar in Jernej Koritnik sta naslednje poletje skupaj opravila kopico odličnih vzponov, med njimi Zajedo in Aschenbrenner-Tiefenbrunner v Travniku ter tri klasike v Rzeniku: Centralno (Kamniško), Kemperle-Benkovič in Modec-Režek. Plezalcema sta za naslednji korak, to je za zimski vzpon v Rzeniku, nasvete dajala Pavle Kemprle in Bine Benkovič, s katerim je bil Jernej sodelavec v usnjarni Utok v Kamniku. Morda sta se ravno zaradi tega odločila za njuno predvojno smer. Dva tedna pred nameravanim vzponom sta pod steno prinesla železje: petdeset klinov in vponke. Za podporo sta se dogovorila s Heleno Plahuta z njenim fantom in Francetom Malešičem in njegovim dekletom. Ti so v času vzpona bivali v lovski koči v Bržiču, od koder so imeli odličen pogled na steno. Ko smo se pred dnevi pogovarjali o tem poskusu, sta plezalca še vedno delovala usklajeno, se v pogovoru dopolnjevala kot tovariša v navezi in povedala marsikaj zanimivega.
“V steno sva vstopila 29. februarja 1968 okoli poldneva. Bilo je pošteno mraz in občasno je snežilo. Razmere so naju prisilile, da sva ves čas plezala v derezah. Tako sva preplezala kake štiri raztežaje in v višini Promenade prebila mrzlo noč. Preplezani del stene naju je hrabril, saj bi s takim tempom čez dva dni izplezala iz stene. Tudi drugi dan sva preplezala kakih pet raztežajev in prišla na veliko nagnjeno gredo pod velikimi previsi. Toda zaradi mraza in slabe kvalitete klinov, ki so pokali ali se lomili, sva ostala brez teh nujno potrebnih pripomočkov za napredovanje. Do roba stene naju je ločilo manj kot sto višinskih metrov ali kake štiri raztežaje čez s klini nabit previs in po gladkih ploščah na vrh. Po bivaku na gredi sva v hudem mrazu tehtala najine možnosti: klinov, razen nekaj svedrovcev, nama je zmanjkalo, hrane (zmrznjenih sendvičev) in goriva za kuhanje sva imela še dovolj. Odločila sva se, da po radijski postaji pokličeva pomoč. Že proti večeru sva slišala reševalce, ki so na robu stene zakurili ogenj in kovali načrt za dvig iz stene. Da bi nama čez steno spustili nujno potrebne kline, sva iz etičnih razlogov zavrnila. Tako sva v udobnem bivaku prebila še eno mrzlo noč.
Ko se je naslednje jutro okoli devete ure po zraku pripeljal Metod, sva mu ponudila vroč čaj. Razjezil se je zaradi te tople dobrodošlice, saj so reševalci mislili, da sva na koncu z močmi. Najprej je bil reševanja deležen mlajši Milan, ki se je zaradi nerodne povezave v sedežu skoraj zadušil, nato pa v ponovljenem dvigu še ostanek opreme in Jernej. V dolino sva tovarišem reševalcem pomagala nesti težko reševalno opremo. Manjši del reševalnega moštva se je z nama zadržal na kratki analizi pri spodnji postaji žičnice, večini pa se je mudilo domov. Skupno smo ugotovili, da je neuspehu botrovala slaba in težka oprema, neustrezna izbira hrane. Žal nama je (bilo), a nove možnosti nisva dočakala, čeprav bi morda poskusila še kdaj. Še enkrat bi se rada po toliko letih zahvalila vsem, ki so nama pomagali med vzponom in nato rešili iz stene ter naju vrnili v življenje.
Ravno v tistih dneh sta bili preplezani dve veliki steni: Štajerska Rinka po Direktni smeri (Lojze Golob in Silvo Jošt) ter Triglav po Čopovem stebru (Stane Belak, Aleš Kunaver in Tone Sazonov). Alpinistična pot udarne naveze se je končala še istega leta po preplezani ledni smeri v Aiguille du Jardin v francoskih Alpah. S Francetom Malešičem in Marjanom Perčičem, s katerima sta plezala, jih je v sestopu odnesel snežni plaz, ki je bil usoden za Marjana, po dolgotrajni rehabilitaciji zaradi poškodb in odhoda v tujino pa je Milan končal alpinistično pot. Jernej je ostal v plezalni druščini in še danes je med nami ter po svojih najboljših močeh pomaga kot gorski reševalec.
Ko sta na glas razmišljala o primerjavi njima znanih smeri: Kamniška, Modec-Režek in Benkovič-Kemperle, je zanju najtežja in najbolj krušljiva – posebej proti vrhu – prvo navedena smer, zadnja imenovana pa se jima je zdela tehnično in psihično precej težja od drugo imenovane. To potrjujejo tudi ocene iz plezalnih vodnikov.
Še ena zanimivost. Komisija za reševalne tehnike Gorske reševalne zveze Slovenije je pred leti sklenila, da se iz standardne opreme reševalnih društev lahko izloči jeklenica, ki se uporablja za reševanje iz strmih, lahko tudi previsnih sten (debelina 5,3 mm, dolžina 100 m, lahko se podaljša še z eno enake dolžine, nosilnost dva človeka z opremo). Nadomestilo zadnjo sta dve statični vrvi (debelina 11 mm, dolžina 100 metrov, nosi enega človeka, zato se lahko uporablja v paru). V društvu Gorska reševalna služba Kamnik pa smo se odločili, da jeklenica zaradi (domnevno) večje odpornosti proti zapadnemu kamenju in manjše občutljivosti na ostrih robovih skal, do nadaljnjega še ostane v uporabi (seveda pa uporabljamo tudi statične vrvi). Starejši reševalci so ob tem večkrat omenjali možnost reševanja v stenah Rzenika …
Mož, ki je steni Rzenika največkrat preplezal, je Bojan Pollak, seveda Kamničan. Kar enajstkrat je bil uspešen pozimi (prve ponovitve smeri: SZ steber, Peklenska pomaranča, Prečenje, Andromeda, Kamniško-Zasavska, Želja ter ponovitve Centralnega stebra dvakrat, Modec-Režkove in spodnjega dela SZ stebra z izstopno varianto in še celotno smer) in petkrat poleti (trikrat v Centralnem stebru, Jakovi in v prvenstveni vstopni varianti Domžalske diretisime). Poleg tega je še dvakrat pozimi preplezal grapo med Konjem in Rzenikom.
“Pet desetletij že plezam iz čistega veselja. V hribih se počutim svobodnega, v naravi (steni) imam poleg sebe prijatelje in soplezalce. V intervjuju pred letom dni sem se med dva tisoč štiristo vzponi spomnil osmih, med njimi ni nobenega iz Rzenika. Svojih vzponov namreč ne razvrščam po težavnosti, nevarnosti, dolžini, soplezalcih ali po čem drugem. No, med temi vzponi je bila tudi prva zimska ponovitev Zajede Šit, pa vendarle menim, da je večina mojih zimskih vzponov v Rzeniku težjih. Za zimske ponovitve smeri sem se odločal zato, ker so taki vzponi praviloma več vredni od letnih. Pa vendar se spominjam dveh bivakov: odlične družbe Benija in Marjana v votlini v smeri Andromeda in bivaka v smeri Modec-Režek, ko sem ponoči zdrsnil z ozke poličke in nad globino obvisel v pritrjenih vrveh. Zdaj se tudi v domači postelji obračam “na mestu” … Rzenik kot pojem krušljivosti ponekod sploh ni krušljiv, saj so pokončne gladke plati kot ulite. Krušljivost sama po sebi ob upoštevanju pravil varnega plezanja sploh ni tak problem, problem pa je, da na primer v “arestantski smeri” drži le vsak peti oprimek, ne veš pa, kateri je ta peti!”
Najbrž zaradi svoje velike (upravičene, a prerane in preveč drzne) ambicioznosti Darko Božič ni postal alpinist, je pa Rzenik preplezal tako pozimi po Peklenski Cedeviti in Centralnem stebru in trikrat poleti.
“V Peklensko Cedevito sem šel prvič pozimi, ko sva s Polijem (Robi Poličnik) v slabem vremenu opravila prvo ponovitev. Celodnevno plezanje se je končalo v neudobnem bivaku, ko sva sredi navpičnih plati visela v stremenih. Ponoči je snežilo, veter se je okrepil v vihar, midva pa sva morala priti iz stene in v dolino. Najtežji je bil sicer lahek predzadnji raztežaj, ko sem v viharju v zmrznjeno kamenje strmega melišča lahko zabil le dva klina in namestil zanko okoli drobne smrekice. Ker je bilo Polijevo varovališče zanič, sem vedel, da bi ob morebitnem padcu oba trdo pristala v melišču pod steno. Morda je k srečnemu razpletu pomagal tudi zmoljeni Oče naš … Ker me je zanimalo, ali je bilo res tako težko, sem naslednje poletje smer ponovil s pripravnikom.
Pozimi sva z Benijem poskusila v Peklenski pomaranči. Žal je v tretjem raztežaju padel in si zlomil roko. Spustila sva se pod steno in šele tam sem mu lahko z odlomljeno vejo imobiliziral zlom. V hudih bolečinah sva počasi le prišla do Benijevega legendarnega spačka. A glej ga zlomka, avto ni vžgal. Z avtoštopom sva prišla v zdravstveni dom, mene pa je čez nekaj dni čakalo še spravilo opreme izpod stene, popravilo avta in vožnja domov.
Z Bojčem sem dvakrat plezal v Rzeniku: na začetku plezalne poti sva (najbrž poleti, saj se je majalo prav vse, ker najbrž ni bilo primrznjeno) ponovila Jakovo smer, nato pa sva popravila Domžalsko diretisimo z direktnim vstopom. Da je bilo težko, pove tudi to, da sva ob priključku smeri sestopila po Jakovi smeri.
Ko sem že zaključeval svojo plezalno pot, me je Tomaž Humar nagovoril, da sem mu pomagal preplezati Močvirje norih želja. To je težka smer, mogoče psihično težja kot fizično. Terja ogromno znanja, zvijač in izkušenj ter seveda prvovrstne opreme. Spomnim se, da sva imela na nekem stojišču zabitih kar dvanajst klinov. Najtežji je bil raztežaj z veliko odpočeno lusko sredi previsne krušljive plošče, s katere sva zmetala za nekaj kamionov skal in kamenja. Tomaž je lahko plezal le s krempeljci in zatiči, brez tega ni šlo. Ko je na koncu raztežaja potegnil vrv, je vsa oprema padla iz razpok. Tako sem ob majhni pomoči napete vrvi moral še sam preplezati tisto ploščo, kajti stojišče je bilo zanič in pasti pač nisem smel. V naslednjem, psihično še težjem raztežaju, pa je lahko zabil le en klin. Tomaž je deloval hladno in umirjeno, a mi je na koncu povedal, da je prejel neskončno velik odmerek strahu.”
Predstavnik nekaj mlajše, a nadebudne skupine kamniških alpinistov, Primož Lavrič, je v steni Rzenika preplezal “šele” trikrat, enkrat pa je sredi zime iz tretjega raztežaja Centralnega stebra obrnil. Zaradi sipkega snega, poprhanega po skalah, in hudega mraza sta s soplezalcem Tadejem Krišljem – Antejem potrebovala debelo uro, da sta uredila sidrišče za prvi spust po vrvi!
“Vse tri smeri sem preplezal z Jako (Capuder – v najbližjem možnem sorodu z Marjanom Kregarjem!). Pred tremi leti, ko sva plezala Centralni steber, je v izstopnih raztežajih padel, a ni bilo hujšega, ker je bilo vmesnih klinov dovolj. Ko sva naslednje leto ponavljala Željo, je bilo glede krušljivosti že bolj resno, saj so tam že celi raztežaji problematični. No, vseeno pa ni primerjave z Apartheidom, kjer se prva polovica smeri nemarno “podira”, v drugi polovici pa imaš opravka s strmimi platmi, ki jih krasijo travnati “buhteljni”. Klina praktično ni moč zabiti, ker razpok preprosto ni. Ta smer je fizično in psihično zelo naporna. Tudi opis ni najbolj posrečen, čas plezanja prve naveze pa se mi ne zdi realen. Sprašujem se, ali so bili plezalci pred četrt stoletja toliko boljši ali so se morebiti posebej pripravljali za take smeri ali pa smo danes toliko slabši. Odgovor bom iskal v naslednjih vzponih v Rzeniku!”Le malo žensk se je podalo v te stene. Omenili smo že Tanjo Tomaševič, po “pomoti” sta (namesto stene) sosednjo grapo plezali Mira Humar in Marička Škrlep.
V pravi Rzenikovi steni je Anica Bregar že pred petinšestdesetimi leti s soplezalcem Dolfetom Čebuljem plezala smer Kemperle-Benkovič-Presl. Nato je petindvajset let kasneje isti plezalec s Špelo Bizjan “popravil” smer Modec-Režek s kratko vstopno varianto. Prvo navedeno smer je preplezala tudi Tatjana Golob. Centralni steber je pozimi v navezi z Bojanom Pollakom zmogla Darja Jenko. Kar štirikrat pa je v letu 1979 preplezala steni Violeta Vodlan.
“Hoja v gore in še posebej alpinizem je več kot šport, saj v gorah veljajo drugačni zakoni kot v dolini. Ko narava pokaže svojo moč in se začneš boriti za svoje življenje, začneš ceniti preproste stvari in se naučiš skromnosti in potrpežljivosti. V dolini se srečuješ s problemi, ki si jih ljudje velikokrat napravimo kar sami. Pa vendar se v gore odpravim zato, da pozabim na vsakdanjost in si s svežimi doživetji naberem moči za vsakdanjik.
Čeprav sem najbolj ponosna na preplezano Skalaško smer s Čopovim stebrom, je stena Rzenika zame najljubša. Plezanje v tem kupu šodra ali po pokončnih travah je nevarno, a je nekaj posebnega. Če v gladki in navpični steni Vežice lahko poplezavaš kot baletka ali si v Planjavi kot na odru, je v Rzeniku samotno, prvobitno, divje, stena zahteva od tebe poleg fizične tudi psihično moč.
Sošolec in prijatelj Beni (Janez Benkovič) me je povabil v Rzenik z besedami, da tam doživiš nekaj več: ni tako težko, kot je krušljivo, in važno je, kako si odgovoriš na izziv, koliko si upaš. Tako sva v dveh dneh preplezala smeri Modec-Režek in Jakovo. Nato je Beni odšel pod Kogel, jaz pa pod Vežico. Ko je Pubi (Janez Plevel) izvedel za “pustolovščino” z Benijem, me je tudi on povabil v Rzenik. Prespala sva v votlini in naslednji dan splezala Centralni steber. Nato sva šla v smer Benkovič-Kemperle. Že v drugem raztežaju sem zaradi izpuljenega oprimka zdrsnila nekaj metrov, kljub njegovemu nasvetu, da tukaj najvarneje in najbolj elegantno plezaš tako, da oprimke potiskaš nazaj v steno. Pubiju je vrv ožgala dlani do krvi. Nekaj višje mi je razpadlo kladivo in sredi stene se je na naju usulo zapadno kamenje, ki je soplezalca zadelo v glavo. Mojim vprašujočim pogledom je odgovoril s plezanjem naslednjega raztežaja. In tako, dokler nisva izplezala. Da je ustavil moj padec, sem se mu na robu stene zahvalila, a je rekel samo to, da bi jaz za soplezalca storila isto. V njem sem spoznala, kakšen je najboljši soplezalec. Ko sva plezala, razen plezalnih ukazov, ni bilo slišati najinih besed. Uživala sem v tišini ravno tako kot ob nenehnem “čvekanju” z Benijem.
Ker smo bili takrat še alpinistični pripravniki, smo o nekaterih pripetljajih raje molčali. Celo o nekaterih preplezanih smereh so prijatelji “uradno” izvedeli dosti kasneje. Takrat je bil pomemben kolektiv, posameznik ni smel izstopati. Vodstvo odseka nas je hotelo zaščititi pred nevarnostjo neizkušenosti, mi pa smo hoteli le plezati …”
Če iščemo najboljše poznavalce smeri v Rzeniku, je med njimi gotovo Marjan Kregar. Kar dvanajstkrat je preplezal steni, petkrat poleti (dve prvenstveni) in sedemkrat pozimi. Pa še grapo med Konjem in Rzenikom.
“Rzenik ima prizvok krušljivosti in to naj bi bilo nekaj slabega. Ta sloves se ga drži od prvih vzponov, k temu so najbrž prispevale osebne vojne plezalcev. Seveda so tudi druge stene krušljive, a si takega slovesa niso priborile. V osemdesetih letih smo plezali tam zato, ker je stena pred domačim pragom, hoteli smo plezati in to smo tudi počeli. Ti vzponi so nam služili kot dober trening za zahtevne vzpone v Centralnih Alpah in še posebej v Himalaji. Večkrat smo šli v steno v slabih razmerah z namenom, da bi se pripravili na take razmere doma. Pozimi so razmere v steni boljše kot poleti. Če izvzamemo mraz, sneženje in krajši dan, so oprimki in stopi zamrznjeni, v travah sredi plati pa tudi cepini bolje držijo. Tako smo v SZ razu od tal do vrha rili v svežem snegu, v Kamniško-Zasavsko smer smo vstopili v slabi vremenski napovedi in res smo tri dni plezali v sneženju in mrazu.
Bivak v smeri Andromeda, ki smo jo plezali pozimi Bojč, Beni in jaz, je res nekaj posebnega. Čeprav smo poznali opis, smo na koncu težav zaplezali v podzemno jamo in po njej cel raztežaj pod previsi in strehami prišli na plano v lahek svet. Cela noč je minila ob Bojčevem kuhanju, Benijevih dovtipih in mojih komentarjih. Mi v jami na varnem, zunaj pa sneg in vihar …
O vodništvu v tej steni pa na kratko: to ni stena za vsakega vodnika, še manj za vsakega vodenca. Oba morata imeti ob vstopu veliko kilometrine in preplezanih smeri.”
Novi izzivi prihodnostiČe smo se že sprehajali po območju Rzenika s pomočjo planinskih kart, prebirali plezalne vodnike, brskali po knjigah, spraševali o doživetjih glavne akterje dogajanj, se igrali s številkami, si postavljali vprašanja, pa se za konec prepustimo še malo domišljiji. Če so posnetki base skokov z roba stene na melišče že kar nekaj let dostopni s pomočjo kamere vsem občudovalcem, pa se sprašujem, kdaj se bo našel pogumnež, ki bo steno presmučal. Lahko bi organizirali gorski tek s planine Rzenik na vrh po neizsekanem rušju. Če bi se našla ekipa, ki bi napela slack line z vrhov dveh stebrov na robu stene, bi bilo najbrž bolj zanimivo opazovati, kdaj se bo kateri od stolpov podrl, kot pa če bo tip na traku omahnil. Ali pa …
Jane Volkar
France Malešič: Zgodovina reševanja nad Kamnikom, PZS, 2002Tone Škarja: Po svoji sledi, PZS, 2011Plezalni vodnik, PZS, 2015Gore-ljudje, april 2005 Tone Škarja: Po svoji sledi, PZS, 2011Metod Humar: V kamen vklesane zgodbe, Sidarta, 2013