Srečanje Alpe – Adria na tečaju Avstrijske – Koroške gorske reševalne službe za lavinske pse v Innerkremsu

| Zapisal: Matjaž Šerkezi

Na spodnji postaji žičnice nas je sprejel referent za lavinske pse Lorenz Geiger. Z žičnico smo se s psi in opremo odpeljali na zgornjo postajo v bližini koče Blutige Alm. Od tu smo se čez smučišča povzpeli do enega od poligonov. Tam smo najprej pozdravili nekaj že poznanih kolegov iz Avstrije, Italije in Hrvaške, potem pa začeli z delom. Najprej sem moral opravljati izpit, katerega smo zaradi mojih obveznostih na naših izpitih prestavili sem. Dober trening na posebno pripravljenem poligonu, ki meri približno 100 krat 50 metrov in jim ga tu pripravijo s teptalci, je opravil tudi Rajko Kos. Gregor Brajnik je bil tokrat brez psa kot vodja in ocenjevalec, ker njegova psička okrevo od poškodbe.Popoldan smo v družbi kolegov izmenjali nekaj besed in izkušenj v bližnji koči, potem pa skupaj s psi odsmučali v dolino po eni od smučarskih prog. Tam nas je čakalo skupno kosilo in uradni del srečanja na družinskem posestvu Ranfner. Gregor Brajnik in Rajko Kos sta se poslovila in se odpeljala domov jaz pa sem se pridružil lavinskemu tečaju, ki se je začel v petek 14. 2. 2014.

Zvečer je bilo organizirano predavnje prve pomoči na katerem sem sodeloval tudi jaz. V skupinah smo obravnavali primere iz prakse z nekaj splošne tematike. Obravnavali smo primer od začetka do zaključka intervencij. Na koncu smo rezultate primerjali z realnim primerom in prišli do zanimivih zaključkov.

Čez noč je močno snežilo in tudi naslednji dan sneženje ni ponehalo. Stopnja nevarnosti se je dvignila na četrto stopnjo. Nadaljevali smo s programom in na sporedu je bila prva pomoč praktično. Na delovišču blizu posestva smo delali v dveh skupinah. V prvi točki smo ponovili organizirano sondiranje, pravilen postopek odkopavanja in oskrbo zasutega v plazu. V drugi točki smo zasutega iskali z žolno. Po odkopavanju smo morali postaviti pravilno diagnozo in pravilno ukrepati. Sledila je analiza in priprava na nadaljnje delo.

Po krajšem odmoru smo pripravili nahrbtnike in se s smučmi in psi odpravili proti zgornjemu delovišču. Po varnem dostopu skozi gozd smo se menjaje v vodstvu skozi globok sneg v nekaj urah prebili do že zgoraj omenjene koče. Po odmoru smo odšli na delovišča in jih pripravili za naslednji dan. V dolino smo se vrnili po smušišču.

Vmes so bili lokalni reševalci obveščeni o dveh pogrešanih mladostnikih z možnostjo zasutja v plazu. Tako smo vsi odšli na spodnjo postajo v stanje pripravljenosti. Na teren so odšli lokalni reševalci in dva izšolana psa. Na koncu sta bila oba pogrešana rešena in brez resnih poškodb.

Tematika večernega predavanja je bila zakonodaja v zvezi gorskim reševanjem in lavinskimi psi. Tudi oni se soočajo z dvomi nekaterih o vlogi psov pri gorskem reševanju.

V torek sem bil dodeljen v skupino, ki je delala na delovišču ob posestvu. Prva novost zame je bila, da so psi na prostoru brez povodca. O tem sem že veliko slišal nisem pa verjel, da bo tako tudi z mojim. Tako sem se uklonil skupnji volji in res je moja psička Inti ostala na prostoru ves čas. Prišla je do mene le, ko sem njeno igračo ponudil drugemu psu. Odšla sva nazaj in pri tem je tudi ostalo. Inštruktorja sta mnenja, da naj pes ve kdaj je njegov čas za zabavo, oziroma delo na plazu in kdaj je čas da on počiva in se zabava nekdo drug. V kolikor je pripet ga to omejuje pri gibanju in s tem tudi povečuje željo, da bi odšel s prostora. Z vlečenjem pa brez potrebe porablja energijo. Moram pa dodati, da je bilo delo z njimi precej sproščeno brez stresnih situacij za pse. Razloženo mi je bilo, da so se včasih držali vseh strogih postopkov, vendar se je izkazalo, da s tem porabljajo dragocen čas za ukvarjanje s psom, ki pa je pomembno za dobro delo. Ko je pes izšolan ga vedno bolj postavljajo pred težje situacije. Delo vodnika in psa ocenjujejo čez cel tečaj različni inštruktorji, ki na koncu ocenijo vodnikovo delo. Delajo v skupinah od 5 do 6 vodnikov in psov, ki vsak dan zakrožijo med skupinami. To vodniku in psu prinese certifikat stopnje šolanja.

Ta dan je bil namenjen za zahtevna iskanja. Tako smo vodniki, ki smo čakati na iskanje bili na mestu, kjer nisi imel vidnega kontakta s poligonom. Vsak je dobil svojo situacijo in pri tem so bili zelo izvirni. Eden od primerov je bil, da sta bila dva markiranta zakopana zelo blizu skupaj in poleg sta sedela še dva reševalca, ki se nista menila za psa. Eden od dvojice psov je hitro našel prvega markiranta, vendar problem je nastal pri drugem. Res je bilo dobro videti izkušnje vodnika, kaj stori, ko se mu pes vrača na isto mesto. Eden je tako napravil dobro potezo in zakrožil na okoli in dal možnost psu da najde in bil uspešen. Druga situacijo, je bila, ko naj bi se eden od markirantov rešil sam in se izvlekel izven plazu in tam obležal. Pes je moral oditi ven iz danih omejitev. Od drugih sem slišal, da so preiskusili tudi to, da je na grobu, kjer je bil skrit markirant sedel pes in zanimive so bile reakcije psa, ko je ugotovil, da je iskani ravno tam. Tako si pripravljajo različne situacije in s tem pse šolajo na čim več možnih situacij.

Popoldan je ob poligonu pristal helikopter avstrijske vojske. Dan je bil lep in vodja ga je izkoristil za trening prevoza s helikopterjem. Povabljen sem bil zraven. Najprej smo dobili krajše napotke kako se pravilno pripraviti na polet, kam spraviti smuči in opremo, kako vstopimo v helikopter, kam posedimo psa in kako se gibljemo v okolici helikoterja. V Avstriji uporabljajo veliko različnih helikopterjev saj je njihova flota veliko večja. Ta tip helikopterja je imel poleg posadke možnost prevoza dveh vodnikov in psov skupaj z opremo. Tako smo po dva in dva bili pripeljani od poligona ob posesti na poligone zgoraj na smučišču. Tam smo imeli še nekaj časa, da so nekateri naredili še eno iskanje, potem pa nas je pot vodila nazaj v dolino v odličnih smučarskih razmerah. Ta večer so moji gostitelji dobili goste iz Južne Tirolske. V prijetni družbi smo izmenjali nekaj besed in izkušenj. Posredujem njihove pozdrave tudi v naše vrste.

Naslednji dan sem bil dodeljen že v tretjo skupino. Odšli smo z avtomobili do spodnje postaje žičnice in se kot v nedeljo, tokrat v obilnem sneženju, odpeljali do zgornje postaje. Bilo je precej megleno in celo lokalci so imeli nekaj težav na poti do delovišč. Brez večjih težav smo prispeli do poligona in takoj začeli z iskopavanjem zasutih lukenj. Z Inti sva nato napravila dve iskanji in dvakrat sem bil markirant. Tokrat sem bil pod nadzorom inštruktorice, ki pa se v vrstah gorske reševalne ukvarja tudi s psi sledarji kar je zelo pritegnilo mojo pozornost. Psi sledarji so pri iskanju pogrešanih oseb lahko zelo uporabni. Dostikrat se zgodi, da najdemo avto pograšanega kar pomeni izvor vonja. Tu lahko uporabimo pse sledarje in si močno olajšamo delo. Tako se je končal še en zanimiv dan z veliko dobrimi iskušnjami in napotki za naprej. Težko je vse vtise spraviti na papir.

Ta dan je bil zaključni večer in organizatorji so pripravili tudi manjšo slovesnost in podelitev certifikatov vodnikom in psom. Vsak vodnik in pes, ki sta še v procesu šolanja sta od inštruktorja dobila analizo njegovega dela in napotke za naprej. Tudi midva sva si prisvojila certifikat B in tako uspešno kočala to stopnjo.

Četrtek je bil zadnji dan tečaja. Do kosila smo bili na delovišču ob posesti. V treh skupinah smo obnavljali znanje dela z lavinsko žolno, igro s psom in trening poslušnosti. Skupinska fotografija nas je še enkrat strnila skupaj potem pa nas je pot vodila nazaj domov.

Poln zanimivih vtisom sem se vračal domov in prispel v Kamnik ravno na sestanek GRS. Še vedno sem bil pod vtisom tečaja, zato sem doma pregledal svojo e-pošto. Prejel sem zanimivo sporočilo. Po tečaju, oziroma na poti domov, je skupina iz Kötschacha (Ecke, Kurt, Florian and Albin) dobila poziv na akcijo. Imeli so zasutega v plazu. Helikopter jih je nemudoma odpeljal na mesto dogodka in Kurt ter njegova psička Akira sta ponesrečenca našla živega in zdravega. To je prav gotovo dogodek katerega bi vodnik lavinskega psa rad doživel vsaj enkrat v življenju. Zame pa seveda to pomeni spodbudo za prihodnost.

Besedilo in fotografije: Marko Petek, GRS Kamnik