Včasih ti prestaviš kak kamen, včasih pa kamen tebe. To so gore, narava, življenje.

| Zapisal: Žiga Macedoni

Gore od nekdaj zelo spoštujem. Morda zato, ker pripadam tisti generaciji, ki je še za las ujela učne urice o spoštovanju in odgovornosti. Ali pa morda zato, ker sem majhne postave in se nam, ki smo navajeni večino časa gledati navzgor, gore zdijo še večje. Kakorkoli, v vseh teh letih, ko sem si nabral kar nekaj takšnih in drugačnih izkušenj, gore še vedno jemljem kot nekaj naravnega, se pravi nekaj, kar je vsekakor nad nami. Zato me objave na družbenih omrežjih, kako “smo se sprehodili čez Zeleniške špice”, “Škrlatica je naša”, ali pa “danes je pa padla Brana”, včasih kar močno razjezijo. Sam enostavno nimam dovolj moškosti med nogami, da bi si upal gore tako razvrednotiti.
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_marko_petek__6_
V nedeljo zvečer je bil za ponedeljek zjutraj sklican zbor na društvu, z namenom, da se že četrti dan zapored odpravimo na iskalno akcijo za pogrešanim pohodnikom pod Skuto. Kadar zazvonijo pozivniki seveda ni časa, da bi se doma z družino posvetoval ali celo opravičeval, da moraš zdaj, ta trenutek, na akcijo. A tokrat je bilo dovolj časa, da ženo Manco vseeno vprašam za njeno mnenje, saj je bilo rojstvo druge hčere tik pred vrati. “Seveda, pojdi. Tam doli se še nič pretiranega ne dogaja. Samo prosim, bodi dosegljiv” je zaključila najin zelo kratek posvet.
V ponedeljek po zboru in sestanku na društvu ob sedmih zjutraj s helikopterjem poletimo na Velike pode. Med poletom domov sporočim s kom sem v ekipi in kdo je spodaj v bazi, če bi bil slučajno nedosegljiv na telefon, kar se v gorah pogosto zgodi. Nerad karkoli prepuščam naključju. Niti v dolini, kaj šele v gorah. Tako se mirno izkrcam iz helikopterja, češ, vse je pod kontrolo. Pa je res?
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_vladimir_habjan__36_
Po pregledu področja pod Skuto peš ter s pomočjo dronov, dobimo navodila, da po različnih poteh počasi sestopimo v dolino in še enkrat pregledamo teren ob poti. Z Matejem sestopava čez lovski prehod Gamsov skret in sproti pregledujeva prodnate grape, ki so nastale ob zadnjih nevihtah. Okoli enajstih Andrej (pomoč iz GRS Bohinj) iz doline po zvezi vsem sporoči, da sta z Janezom našla pogrešanega, praktično na samem začetku poti čez Žmavčarje. Žal je bil za slednjega usoden padec čez skalni skok.
Z Matejem pospešiva korak in v sebi čutim nekakšno olajšanje, saj imeti stalno oči na preži tudi terja določen napor. Dan je ravno okoli poldneva in sonce pripeka na polno, ko z avtomobila v dolini pobereva potrebno opremo za prenos ponesrečenca. Ekipi, ki je sestopila mimo bivaka in je že na kraju nesreče, sporočiva, da bova zmogla vse prinesti sama, saj do tja ni daleč. Z naju pošteno kaplja, ko prisopihava v kratek, a strm breg.
Na kraju nesreče se organiziramo, da pospremimo pokojnika na njegov zadnji sestop. Po eni strani smo veseli, da je štiridnevnega iskanja konec, po drugi strani pa izid, četudi nekako pričakovan, seveda ni nikomur v veselje. Opravilo ni prijetno, ne za naše glave, ne za čutila na njih, a zavihamo rokave in s skupnimi močmi uspemo, dostojno kolikor se le da, spraviti pokojnika v vrečo in nato na nosila.
Strmega terena do izravnave, ki pelje do avtomobilov, ni veliko, manj kot sto metrov. Trije smo pri nosilih, na vrhu Marjana pomaga z vrvjo. Dva odhitita naprej narediti vmesno sidrišče, saj imamo samo 50 m vrvi. Spust poteka tekoče, strmina ni tako velika, vendar je v gozdu kar precej naloženega materiala. Ko prečimo pot, zavarujemo nosila in čakamo, da se do konca uredi vmesno sidrišče. Odmaknem se od nosil in se pomaknem proti sidrišču, če bi Matej in Aleš tam potrebovala pomoč. Vse skupaj ne traja dolgo, morda niti minuto ne, ko zaslišim “Pazi, velika je, velika!”.
Nagonsko se ozrem navzgor, pripravljen na odskok. Pogled mi zakriva grmovje. Zaslišim samo “sssk”, kot bi kosa zarezala v veje. Za trenutek jo še ugledam, skalo namreč, preden se dva metra nižje znajdem na tleh. Odprem oči, skelijo me ustnice. Očitno sem pristal na obraz. Pljunem. Malo je krvavo, a nič takega. Potem pa se zavem, da spodaj ni čisto vse ok. Levo stegno mi počasi obliva topla tekočina. Nagonsko uprem roke v tla in dvignem rit, toda levo koleno ostane na tleh. Počasi se uležem nazaj na tla. “Žiga, Žiga, a si v redu”, zaslišim iz bližine. “Ne. Nisem.” odgovorim z razočaranim in že malo stokajočim glasom.
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_vladimir_habjan__55_
Boško in Tedo sta prva ob meni. Boško mi med resnim “f*k ej” z roko pritisne na dimlje. Priletijo še ostali. Vidim resne obraze, slišim paranje hlač. Ležim nekako na pol na boku in zgornji del telesa začne drseti dol. Boško mi z nogo nekako zagozdi prsni koš in glavo. Nogo mu objamem z mravljinčastimi rokami. Popolnoma sem nemočen in sedaj začenja neznosno bolet. Ekipa dela hitro, učinkovito, brez kančka panike. Občutek, da jim popolnoma zaupam me malce pomiri, a še vedno globoko diham in se trudim ostati z njimi. Ne vem zakaj, ampak nekajkrat sem želel vprašat “a je zlomljeno?”, pa si bom do konca življenja hvaležen, da nisem postavil tako butastega vprašanja. Vse kar uspem spraviti iz ust je en stokajoč, “eeej boliiii”.
Ko me za silo obvežejo in imobilizirajo nogo, sledi premik dva metra višje, saj me je pod potjo nemogoče dati v nosila. Prvi poizkus se hitro konča z mojim tuljenjem, saj ob premiku zaboli kot… ne vem kaj, ker me še v življenju ni nič tako bolelo. V drugo se še bolj uskladijo, tulim od bolečine, a tokrat uspe. Zdaj sem vsaj približno na ravnem.
Dogodkov od tu naprej se ne spominjam več tako jasno. Sledila je dodatna imobilizacija noge, nad sabo slišim helikopter. Spomnim se zdravnice, ki je priletela z njim in me vsaj malo “zadela”. Z avtotransfuzijo so me malo spravili k sebi, saj sem bil že precej odsoten. Prišla je tudi ostala ekipa. Spomnim se Simona in Jerneja, srečali smo se z očmi. Če slučajno do takrat nisem dojel, kako resno je, sta mi to zagotovo povedala njuna pogleda. Vem tudi, da sem se močno uprl, ko so na helikoptersko vrečo hoteli dati obrazno masko. Spomnim se je iz vaj. Klavstrofobična je. Sem in tja je priletel kakšen “Žiga, drži se”. Ne preveč. Ravno dovolj in ob pravem času.
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_vladimir_habjan__56_
Zvok helikopterja je vse močnejši. Fantje se pripravijo za prenos. Pokličem Marjano. Skloni se k meni. “Prosim, pokliči Manco”. “Bom, ne skrbi, vse bom uredila”. Ni bilo treba drugih besed. Šele danes se zavedam, kako nezavidjivo nalogo sem ji dal. Nato se spomnim slepečega sonca, ko me prinesejo na čistino. In tistega “ponesrečenec pripet, dvigni en meter”, kar ponavadi hrešči iz ročne postaje, tokrat pa sem slišal v živo. Z reševalcem letalcem se odlepiva od tal. Še nekaj vrtenja, ker je zmanjkalo antirotacijske vrvi, nato pa se vrata helikopterja zaprejo. Uzrem nekaj stolpnic in že me peljejo iz heliporta v prijetno ohlajen sprejemni center v UKC Ljubjana.
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_vladimir_habjan__58_
Od tu naprej pa naj bo svoja zgodba. Zgodba o hvaležnosti do profesionalnega zdravstvenega osebja, ki so vsi opravili izjemno delo, da sem, z zlomljeno stegnenico, po vsega dveh dneh, in to na lastnih nogah, že lahko odšel v domačo oskrbo. Iz srca vam hvala. In da, med mojim bivanjem v bolnišnici se nama je z Manco rodila druga hčerka Lina. Hvala vsem, ki ste mi oz. nama omogočili, da sem bil lahko zraven pri tem srečnem dogodku. Tudi to je čisto posebna zgodba, polna (večinoma) zabavnih anekdot. In čeprav je bilo morda v javnosti drugače predstavljeno, ta srečni dogodek nikakor ne jemljem kot protiutež dogodkom prejšnjega dne. Po eni strani ni prav, saj je rojstvo otroka edinstven dogodek, ki ga spremljajo čisto posebna čustva, in ga ne moreš primerjati z nobenim drugim dogodkom. Po drugi strani pa je bilo že prejšnji dan, ob vsej smoli, če tako hočete, toliko sreče, da bi skoraj lahko praznovali še eno rojstvo.
Ponedeljek, 12. avgust, je bil za vse zelo naporen, težak dan. Morda zame še najmanj. Od trenutka nesreče je mene “samo” neznansko bolelo, potem pa je šlo samo še na bolje. Ostala ekipa pa je morala, v samem zaključku intervencije, ki že sama po sebi ni bila mačji kašelj, pošteno zavihati rokave, se uskladiti, reševati težko, zelo resno poškodbo. In reševali so nekoga iz njihovih vrst, kolega, prijatelja, kar je, roko na srce, drugače, težje. In medtem ko so v bolnišnici protibolečinski koktejli vse bolj prijemali, so fantje in dekleta šele imeli čas začeti dojemati in premlevati, kaj se je sploh zgodilo. Tudi za njih je bila prva noč neprespana. A prav je, da se o tem iskreno pogovarjamo. V naslednjih dneh po nesreči sem se lahko v pogovore vključil tudi sam, zato si lahko vsaj malo predstavljam, kako so tudi ostali člani društva to doživljali. Ni bilo enostavno.
Kako se dovolj zahvaliti vsem, ki ste tako ali drugače dodali svoj kamenček v ta ogromen mozaik izrečenih pozitivnih misli, lepih želja, iskrenih pogovorov in nenehne pomoči pri vsakdanjih opravkih. Morda še najlažje tako, da čimprej spet odkolesarim kak krog z družino, da potegnem “špuro” na kak vrh v deviškem pršiču, potegnem kak “cug” v svetu kjer sem najraje in seveda pograbim nahrbnik ter odhitim na pomoč, ko zazvoni pozivnik. Vsakemu posebej sem se že zahvalil, pa bi se rad še enkrat vsem skupaj. Za vso pomoč so izjemno hvaležne tudi moje tri punce, sam pa se še posebej zahvajujem tebi, draga Manca. Kot sama praviš, smo malo posebni in je življenje v takšni družini že samo po sebi posebna dogodivščina, le da je potrebno včasih malo bolj zavihati rokave. Res si iz “rostfreja”.
grs_kamnik_zmavcarji_12_08_2024_foto_marko_petek
Tista skala bo ostala. Predno me je podrla kot kegelj, mi je namenila ravno dovolj časa, da sem si jo ogledal. In še danes jo vidim. In videval jo bom še naprej. Vse kar lahko naredim je, da to sprejmem v tej meri, da me na nadaljni poti ne ovira, temveč je samo dodaten opomin, da kljub vsemu spoštovanju do gora, izkušnjah, predvidevanju dogodkov, skrbi za varnost, nikoli nismo in ne bomo popolnoma varni.
Ne merit moči s padajočim kamenjem, ker boste potegnili kratko. :)Srečno in pazite nase,Žiga Macedoni
Foto: Vladimir Habjan in Marko Petek