Pretekli teden je med ljubitelji gora zakrožila žalostna novica, da je Kocbekov dom na Korošici pogorel do tal. Gre za eno najstarejših koč v slovenskih Alpah. Prvotno so leta 1876 resda postavili Nemci, pet let pozneje je ta pogorela, a že naslednje leto so postavili novo. Po prvi svetovni vojni je koča prešla v roke Slovencev. Ime je dobila po Franu Kocbeku, pobudniku in organizatorju slovenskega planinstva v Kamniško-Savinjskih Alpah, kateremu gredo zasluge za to, da so bile po prvi svetovni vojni zgrajene številne koče in planinske poti tudi v tem delu Alp.
“Planinska koča je planincem svetišče. Ponuja nam varno zavetje, dobro družbo, z njo so povezani spomini, marsikomu na prvi skrivnostni pogled dekleta ali pa odlične planinske zabave. Kolikokrat smo se vanjo zatekli ob hudi nevihti, gorski reševalci po večdnevni intervenciji …” je ob tem dejal Matjaž Šerkezi, predsednik Komisije za informiranje in analize Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS). Dodal je, da naj se vsak, preden pritisne “jokca” na facebooku, ki naj bi pomenil, da mu je hudo, raje vpraša, kaj lahko sam naredi in kako lahko pomaga. “Enako je bilo po potresu v Nepalu, enako je ob množičnih nesrečah ali ob družinskih tragedijah. Takrat pomaga le peščica ljudi, tistih pravih prijateljev. Korošica je velik finančni udarec za Planinsko društvo Celje Matica in če bodo vsi tisti, ki so družbena omrežja polnili z ‘jokci’ in deljenjem fotografij, darovali sredstva po svojih močeh ali priskočili na pomoč, ko se bo koča gradila, bo tam kmalu stala nova. Je pa res, da so nam nekaterim z njo zgoreli spomini iz otroštva, reševalnih intervencij, družabnih večerov, kar lahko ohrani le srce.”
Več intervencij kot lani Nesreča na Korošici se je zgodila v času, ko velja zimski režim obratovanja koč in je bil Kocbekov dom že zaprt (informacije o kočah, ki so odprte vse leto, najdete na spletni strani PZS). Med zimskim režimom pa ostajajo odprte zimske sobe, ki ponujajo planincem varno zatočišče v mesecih, ko koče ne obratujejo. Čas, ko večina visokogorskih koč pri nas zapre vrata, dnevi pa so krajši, zahteva od planincev dobro pripravljenost na turo. Kot poudarja Matjaž Šerkezi, je treba vedeti, kam gremo, koliko časa bomo hodili, kako težka je pot. “V nahrbtniku naj bo obvezna oprema (prva pomoč, čelna svetilka, alufolija, kapa, rokavice, zaščitna očala, topla oblačila), vedeti je treba, da se lahko pod listjem in suho travo skrivajo ledene ploskve in če smo nepozorni, hitro pride do zdrsa in resnih poškodb ali celo padca čez skalni skok. Lani je bilo nekaj takšnih primerov. Nesreče se dogajajo tudi najbolj izkušenim, če pa teh izkušenj ni, smo nesrečam še toliko bolj izpostavljeni,” pravi Šerkezi.
Kakšna je torej letošnja statistika? Do 26. oktobra beleži GRZS 448 posameznih intervencij, kar je približno 20 intervencij več kot lani. Z gora so reševalci pripeljali 22 mrtvih, kar je sicer manj kot lani, ko je do tega datuma v gorah izgubilo življenje 38 ljudi. Med najpogostejše vzroke za nesreče še vedno sodita nepoznavanje terena ter slaba fizična in psihična pripravljenost. Na prvem mestu je zdrs (135 primerov), ki je posledica številnih dejavnikov, od neprimerne obutve in utrujenosti do nepoznavanja terena.
“Nesreče se dogajajo, kar je dejstvo glede na število obiskovalcev v gorah. Zadnja leta pa nas presenečajo dogodki, kjer posamezniki kličejo na pomoč, ker jim je bodisi zmanjkalo vode in so dehidrirani ali so na lahki, dobro markirani in oskrbovani planinski poti, kjer ni nobenih težav, a ne upajo naprej. Ko jih vprašamo, zakaj, ne dobimo jasnega odgovora, odvrnejo le, da pač ni šlo. Vse pogosteje pridejo posamezniki do planinske koče, kjer so na varnem in lahko prenočijo, a so utrujeni in morda dehidrirani. Če bi pojedli juho, spili čaj, se malo spočili in prenočili, bi lahko turo normalno nadaljevali. Toda lažji je klic na številko 112. Seveda moramo gorski reševalci vse te primere resno obravnavati. Na mednarodnem kongresu gorskih reševalcev IKAR v Andori, s katerega sem se ravno vrnil, smo govorili o teh stvareh in povsod beležijo podobne primere. Zaključek je bil, da postajajo ljudje bolj in bolj pomehkuženi,” razlaga Šerkezi.
Glavnina slovenskih planincev je sicer dobro opremljena in znajo opremo tudi uporabljati, kar je seveda pomembno, dodaja sogovornik. “Prav je, da se ljudje gibajo v naravi, ker ima to na njihov telesni ustroj pozitiven vpliv. Vse ljubitelje gora bi tako povabil v krog planincev in planinskih društev, kjer lahko pridobijo znanje in izkušnje, hkrati pa so tudi socialno povezani s podobno mislečimi. Udeležijo naj se kakšnega tečaja varnejše hoje v gore, ki jih organizirajo društva gorske reševalne službe po Sloveniji. Preberejo naj prispevke o varnejši hoji, spoštujejo nasvete strokovnjakov, ki jih redno objavljamo na spletnih straneh PZS in GRZS.
Planinstva se ne moremo učiti na Youtubu, temveč pri ljudeh, ki to znajo in so za to kvalificirani.”
Samokritičnost je na psu Ko gore pobeli sneg, so te še posebej lepe, znajo povedati tisti, ki jih obiskujejo tudi v času, ko večini bolj prija toplo ognjišče. A s snegom pridejo snežni plazovi, zmrznjena podlaga, nizke temperature. “Za obiskovanje gora v zimskem času je potrebnega veliko znanja in spremljanja razmer vso zimo. Če teh izkušenj nimamo, je bolje ostati doma in se ne podajati v visokogorje,” opozarja Šerkezi in spomni, da je Slovenija raznolika in ponuja veliko možnosti za izlete tudi po planinah in nižjih vrhovih v sredogorju.
A kako nevarnih je lahko v gorah nekaj centimetrov snega? “Lahko nič, lahko pa zelo. Odvisno od podlage, naklonine, velikosti območja. Poskusite se uleči na sneg in naj vas prijatelji pokrijejo s 15 centimetri mokrega snega. Ne boste mogli vstati, ker je tako težak,” odgovarja Matjaž Šerkezi.
Kako vpliva na turo zmeren ali močan veter? “Z vetrom je občutek temperature še nižji in telo se še intenzivneje ohlaja. Močan veter je lahko na izpostavljenih grebenih nevaren, ker povzroči izgubo ravnotežja in padec ali zdrs. Veter je tudi tisti dejavnik, ki v zimskem času sodeluje pri izdelavi klož (trd, zbit sneg, ki ob obremenitvi popusti in kot velika plošča zdrvi po pobočju navzdol), ki so najpogostejši vzrok nesreč v zimskem času. Z vetrom nam tudi hitreje pade motivacija in se zelo radi vdamo v usodo.”
Nikakor brezglavo pa se ne podajajmo v gore tudi v tem poznojesenskem času, ko so v dolini prijetne temperature, a v gorah vladajo že prave zimske razmere, četudi še ni veliko snega. “Pod potmi se lahko skrivajo ledene zaplate, ljudje pozabijo na čas, preseneti jih noč in nimajo čelne svetilke. Ker so bili prej neučakani in so se hvalili o svojih podvigih, imajo telefon s prazno baterijo. Marsikje v gorah je signal slab, telefon ves čas išče signal in s tem intenzivneje porablja energijo, ki ji moč jemlje tudi mraz,” pove Šerkezi.
“Veste, kaj vse so pripravljeni ljudje narediti za eno sliko na instagramu, za všeček ali po popajevsko pokrčeno roko na facebooku s pripisom ‘nikoli se ne predaj’. Samokritičnost, zdrava presoja sta na psu.”
Sredstva za nov Kocbekov dom Škoda, ki je nastala zaradi požara v Kocbekovem domu, neuradno znaša 300.000 evrov, Planinsko društvo Celje Matica pa bo predvidoma spomladi začelo graditi novo planinsko kočo. Naložba bo po prvih ocenah vredna najmanj 400.000 evrov. Ker sredstva od zavarovalnice ne bodo zadoščala, je PD Celje Matica odprl poseben bančni račun pri Abanki za pomoč pri zbiranju sredstev za gradnjo novega doma. Hvaležni bodo za vse prispevke.
TRR: 051 0080 1595 8723. Sklic: 00 005. Namen: prispevek za izgradnjo novega doma na Korošici