Vili je bil Trentar, Tužinov iz Zadnjice. Negova mati je bila dolga leta oskrbnica koče na Doliču in Vili je z njo že kot mlad fantič vsako poletje preživel na Doliču in ji po svojih močeh pomagal. Tako se je že zgodaj spoznal z gorami in planinstvom in to ga je zaznamovalo in spremljalo vse življenje. Kasneje sta se z materjo preselila v Bovec, kjer si je z ženo Jelico in dvema hčerkama ustvaril prijetno družino. Tako kot je ponavadi, tudi njemu ni manjkalo težav in preizkušenj; služba, družina, obnova hiše in cel kup drugih stvari, ki nas spremljajo v življenju. Kljub vsemu pa je imel zmeraj čas za hribe in gorsko reševalno službo. V Soči je počasi obnavljal tudi očetovo domačijo. Uredil si je prijeten kotiček za sprostitev, ki so ga tudi reševalci dobro poznali, saj je bilo Vilijevo srce široko odprto in je bil vsak dobrodošel.
V vrste GRS je prišel leta 1986 kot prvi vodnik reševalnega psa na postaji. Takoj se je vključil v delo in vse do danes je bil med najbolj aktivnimi reševalci. Sodeloval je v mnogih reševanjih v gorah, v soteskah in na Soči ter ob vseh večjih elementarnih nezgodah na Bovškem: ob potresih leta 1998 in 2004, ob plazu v Logu pod Mangrtom jeseni 2000. Več mandatov je bil neumorni član in sodelavec v Komisiji za reševanje iz plazov, zadnji dve leti je bil tudi namestnik načelnika društva GRS Bovec. Za svoje delo je leta 2002 prejel zlato priznanje Civilne zaščite in leta 2008 Zlati znak Gorske reševalne zveze Slovenije.
Vsaka izguba je težka, še toliko bolj pa nas je prizadel Vilijev tako nenaden in tragičen odhod.Vrzel, ki je ostala za njim, bo še dolgo nezaceljena, z gorskimi reševalci pa bo ostal povezan za zmeraj.
Člani Društva GRS Bovec