Zbudil se je iz kome in se takoj zahvalil reševalcem

| Zapisal: Matjaž Šerkezi

Glava vsa krvava»Robi je hodil za menoj. Cesta je bila ponekod pokrita s snegom in ledom. V trenutku ga ni bilo več zadaj. Zmanjkalo ga je sredi koraka, komaj da je izpustil glas, ko je padal pod cesto po pobočju v grapo. Dol do njega sem skočil, premikati si ga nisem upal. Občasno je zadihal, glavo je imel vso krvavo,« se spominja Kregar.

image_10755004_0V tistem so kamniški gorski reševalci ravno odhajali na tečaj. »Bili smo na področju Stranj ravno v smeri Velike planine. Ko smo dobili poziv s centra za obveščanje z opisom stanja poškodovanega, sem vedel, da je zadeva izjemno resna,« se ozre nazaj načelnik postaje GRS Kamnik Franc Miš, ki se je v tistem hipu prelevil v vodjo intervencije: »Gorski reševalci smo bili na kraju že v četrt ure. Z nami je bil zdravnik gorski reševalec pripravnik Urban Iglič, kar je bilo pozitivno za poškodovanca. Pri gorski reševalni službi je namreč precej pereče pomanjkanje zdravnikov reševalcev, vsaka postaja ima na voljo le dva ali tri.«

Stanje Jerina je bilo resno, njegovo življenje na nitki. Zdravnik ga je oskrbel s kisikom, poskrbljeno je bilo, da se niso ponavljali večji zastoji dihanja, sledilo je intubiranje. »Zaradi resnosti stanja gornika – videli smo, da gre za hujše poškodbe glave in predvidevanja, da bodo s helikopterjem pristali precej blizu kraja, kjer smo pomagali ponesrečenemu – sem zaprosil za pomoč HNMP, helikoptersko nujno pomoč. Z nosili in vrvno tehniko smo poškodovanega prenesli nazaj gor na mesto, od koder je zdrsnil v globino. V tistem so se že pripeljali reševalci z reševalnim vozilom iz NMP Kamnik in ga dodatno oskrbeli. Ker je kmalu pristal tudi helikopter, je bil gornik v zelo kratkem času prepeljan v klinični center,« pove Miš.

Nesreče se 
ne spominjaGorski reševalci so posebnega kova ljudje in pomembno jim je, da jim uspe rešiti življenje. »Še po par dnevih je bil v nezavesti, mislili smo, da ga bomo izgubili. Ni nam bilo vseeno. Nekaj prvih dni napovedi zanj niso bile ugodne,« pravi Miš, ki ga je deseti dan od nesreče pričakal telefonski klic Robija: »Slišala sva se in je dejal, da je bil pet dni v komi. Nesreče se ne spominja, vendar pa po tistem, ko se je zbudil iz kome, normalno funkcionira.«

Kamniški gorski reševalci po domače povedo, da so se vse karte poklopile: »Poškodovani bi lahko pod potjo umrl. V tem primeru se je pokazala mobilnost gorskih reševalcev s terenskimi vozili, ki so nujna za reševanje življenj.«

Potrkali smo tudi na vrata Roberta Jerina, ki je opisal dogodek, kot se ga je le lahko spominjal: »Parkrat na leto grem v gore, največkrat na Veliko planino, včasih tudi na področje Kamniških Alp. Nikoli se mi ni zgodilo nič posebnega, le enkrat sem imel težave s kolenom. Najraje grem z Rokom proti Gojški planini.« Robert, nekoč je delal v tovarni KIK Kamnik, potem pa je, ko je šla firma v franže, pristal na zavodu za zaposlovanje, pravi: »Ni bilo nevarno na pogled, ampak se je zgodilo. Kaj se je dogajalo potem, se ne spomnim. Imam razbito glavo pa rebra polomljena. Ampak proti goram bom šel spet, samo da se malo pozdravim, po mojem bom junija že šel v klanec. Veste, v gorah je prijetna družba. In tile gorski reševalci, pa piloti in medicinsko reševalno osebje … Več kot iskreno hvala jim žal ne morem vrniti za njihov trud! Rešili so mi življenje.«Vir: Slovenske novice