Spet Bivak pod Skuto in spet Madžari. Pet mulčkov, starih 19, 20 let so na youtubu (YT) opazili video, kako eni fantje, vsi nasmejani tečejo na bivak in naprej in razlagajo, da ‘tlele gor je pa res fajn in da to pa morš probat’. In so se odločili, da gredo še oni. Od avta iz doline ob dveh popoldan (kar je bilo po njihovih besedah zgodaj), oblečeni in obuti za kak krajši sprehod, sicer pa polne nahrbtnike, a v njih ne tiste opreme, ki bi jo rabili za svet, v katerega so se podali.
Prvega so krči že spodaj, ko se v Koncu (zatrepu doline Kamniške Bistrice) prvič postavi pokonci. Ko so prišli do snega, se niso obrnili, kljub temu, da je dereze imel samo eden. ‘Samo še malo, saj smo že skoraj tam.’ so si rekli in šli po snegu naprej. In prišli tako daleč, da poti nazaj ni bilo več. Nekako jim je po petih urah in pol uspelo priti do bivaka. Poklicali so takoj, mi smo poziv dobili ob pol devetih zvečer.
V petek je v dolini cel dan lilo kot iz škafa, v hribih je padlo 15 centimetrov južnega, mokrega snega. Poleg snega je pihal veter in vrhovi gora, vključno z bivakom so bili v oblakih. S helikopterjem so parkrat poskusili, a ni šlo. Zato smo se v soboto zjutraj ob sedmih dobili na društvu, vzeli vse potrebno in se odpravili v Kamniško Bistrico. Višje kot smo šli, bolj je pihalo, vrhovi so bili spet v oblakih. Po prečenju melišča nad zgornjim skokom, tam kjer smo zadnjič zavili desno pod Tursko goro proti Kotličem, smo si nadeli dereze. Fantje v bivaku so bili dobro razpoloženi, veseli so bili energijskih ploščic in toplega čaja, vse smo opremili z derezami, nadeli so si plezalne pasove, jim razdelili rokavice, jakne in cepine. Prva dva fanta in reševalca sta začela pot v dolino, opremili smo še ostale tri in vsi smo se začeli spuščati. Ko smo prišli na konec zgornjega pobočja in zavili desno pod skale, smo opazili plaz, ki je potegnil med našo prvo in zadnjo skupino. Težek, južen sneg, počasen plaz v kepah. Ostalim je šlo še kar v redu, sam sem bil pri zadnjem, tistem, ki so ga krči že na poti navzgor. Počasi je šlo. Na nekaterih mestih smo ga imeli privezanega na vrv. Še dobro, da so pred nami na najbolj izpostavljenem delu napeli vrvno ograjo, fant je namreč tako nerodno hodil, da se je spotaknil in le vrvna ograja je preprečila njegov padec čez skale.
Pri avtih smo jih povedali, da se v hribe hodi zgodaj, to je ob šestih, sedmih zjutraj, prej se preveri vremensko napoved, s seboj se vzame vsa potrebna oprema – če je v hribih zima so to zimski čevlji in ne superge, dereze, rokavice, kape, topla oblačila. In če se že zgodi, da si poletno opremljen in naletiš na sneg, ne greš naprej, ampak se obrneš takoj. Ko to še lahko storiš.
Sicer pa konec dober, vse dobro. Fantje pa z zgodbo, za katero jih je najbolj skrbelo, kako jo povedati svojim staršem. Mladost – norost.
Zapisal Tadej Trobevšek,
fotografirali reševalci GRS Kamnik