Objavil/a: Irena Mušič Habjan, torek, 30. maj 2023, ogledov: 1227

Ena od osnovnih nalog gorskih reševalcev je nudenje prve pomoči in ustrezna priprava za transport ponesrečencev iz težko dostopnih terenov v gorah ali drugje. Za pridobitev naziva je potrebno opraviti tudi usposabljanje in izpit za naziv bolničar. Žal pa tu ne velja rek, da kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Pridobljeno znanje zato na društvu ohranjamo z vsakoletnimi obnavljalnimi tečaji. Tekmovanje iz znanja prve pomoči, ki se vsako leto izvede na dnevu reševalcev, je zato krasna priložnost, da se še dodatno izurimo in povežemo kot ekipa.

V mesecu aprilu smo se prvič dobili v novih društvenih prostorih in začeli s pripravami. Osnovno znanje vsakega reševalca je, kako opraviti pregled ponesrečenca, znati je potrebno oskrbeti rane, zlome, imobilizirati okončine, prepoznati razna stanja (hipoglikemijo, srčni napad, alergije ...). Vedeti moramo, kako oskrbeti opekline, ozebline, kako zaustaviti krvavitve, kakšni so temeljni postopki oživljanja, kako uporabljati defibrilator, epipen. Kaj storiti, če so predrta pljuča, kako ravnati, če gre za zlom hrbtenice, medenice. Kaj storiti, če pride do odtrganja uda. Poškodovance je potrebno postaviti v pravilni položaj glede na poškodbo, jih ustrezno namestiti na nosila, pripraviti za transport s helikopterjem, če tega ni, za prenos v dolino. Naša želja je bila, da vse to znanje nadgradimo in začnemo dobro delovati kot ekipa, v kateri zna vsak vse, hkrati pa si znamo naloge razdeliti. Cilj je, da na koncu hitro in učinkovito oskrbimo poškodovanca.

V naših vrstah je tudi Marjana Hostnik, diplomirana medicinska sestra, ki je prevzela vodenje priprav. Odločila se je za situacijski pristop, ki se je izkazal za zelo učinkovitega. Na eni od prvih vaj je kot poškodovanec sodeloval tudi Marjanin sodelavec Florjan Rozman Ravnikar, diplomiran zdravstvenik. Takoj je 'padel noter', kot radi rečemo, in na lastno pobudo in naše veselje za nas začel pripravljati scenarije poškodb, nas učiti o protokolu pristopa, pridobitvi potrebnih podatkov o poškodovancih, načinih komunikacije, razdelitvi nalog in tistih malih podrobnostih, ki naredijo razlike. Florjan je z nami vztrajal do konca in se prvič v življenju odpravil v Logarsko dolino. 

Pred začetkom tekmovanja smo si ogledali prikazno vajo stenskega reševanja na klasičen način in s pomočjo helikopterja, ki so jo letos za nas v prelepem ambientu Logarske doline pripravili člani GRS Celje v sodelovanju s helikoptersko enoto Policije in Slovenske vojske.

Potem pa je šlo zares. Pri Domu planincev so zdravniki iz naših vrst pripravili pet točk, na katerih so nas čakali 'poškodovanci', kamniško postajo je kot ocenjevalec zastopal dr. Primož Trunk. Mi smo tekmovanje začeli z gospo, ki jo je napadel medved in ji razparal trebuh. Čebelarko smo oskrbeli in jo potolažili, ker so lovci medveda pospravili. Nato nas je čakala gospa, ki si je zlomila nogo pri soteskanju, njen vodnik pa se je začel dušiti, saj se mu je v sapniku zataknil pravkar pojeden sendvič. Gospa je dobila vakuumsko opornico, gospod pa par krepkih čez hrbet in šele heimlichov prijem je poskrbel za zataknjeni sendvič. Tretja točka je prinesla voznika štirikolesnika, ki je prehitro pripeljal v ovinek in stresel sebe in svojo nosečo sopotnico v jarek. On nezavesten, ona s poškodovano roko. Dekle smo hitro oskrbeli, z gospodom pa smo imeli več dela. Treba ga je bilo pravilno obrniti s trebuha na hrbet, mu sneti čelado, namestiti vratno opornico in ga naložiti na nosila. Pri pričvrščevanju na nosila smo malce zamenjali vrstni red nameščanja pasov in opornice za glavo, kar je našega ocenjevalca tako zelo zmotilo, da nam je podelil (neupravičeno) malo točk. Naš Florjan nas je po koncu umiril in spravil k sebi, saj smo imeli pred seboj še dve točki.

Nadaljevali smo s plezalcem, ki je padel dvajset metrov na ozko skalno polico, si poškodoval prsni koš, medenico in levo golen. Oskrbo smo opravili brezhibno in dobili pohvale za iznajdljivost in dobro organiziranost. Za konec pa še gospod, ki ga je začelo tiščati v prsih, in njegova prestrašena in panična žena. Hitro smo pridobili podatke, da je gospod srčni bolnik, nakar je izgubil zavest, prenehal je dihati in ustavilo se mu je srce. Na lutki smo začeli s temeljnimi postopki oživljanja, mu namestili defibrilator in po izvedenem šoku je prišel k sebi. Vsem nam je odleglo.

Na tekmovanju smo tako osvojili odlično drugo mesto, boljši so bili Škofjeločani, mesto za nami pa Jezerjani. Konec koncev sama uvrstitev niti ni važna, pomembno je, da smo se povezali kot ekipa, se naučili ogromno novega in zares dobro utrdili znanje, ki nam lahko pride prav že danes. To pa je bil tudi naš namen. Ekipo smo sestavljali: Tadej Trobevšek (vodja), Primož Lavrič (sviper oz. odgovorni za varnost) in Dejan Kuserbanj, Janez Kosirnik in Matej Ogorevc (člani). Na tekmovanje sta nas pripravljala Marjana Hostnik in Florjan Rozman Ravnikar. Za njun čas in potrpljenje, ki sta ga imela z nami, se jima iskreno zahvaljujemo.

Seveda pa si vsi (kamniški) gorski reševalci želimo, da bi bilo potreb po nudenju prve pomoči v hribih čim manj. V izogib nesrečam je potrebno dobro načrtovati planinske ture in izbrati cilje, ki smo jim kos. Če smo razmeram primerno opremljeni, imamo s seboj zadosti hrane in pijače ter se v hribe odpravimo dovolj zgodaj, smo storili največ, kar je v naši moči, da se bomo tudi v prihajajoči poletni sezoni z vrhov vračali brez prask in v enem kosu ter polni lepih vtisov in doživetij. Pa varen korak.

Zapisal: Tadej Trobevšek

Fotografije: Člani GRS Kamnik