Čeprav je od nesreče 10. junija 1997, ki se je zgodila na usposabljanju reševalcev letalcev, minilo že 24 let, še vedno živi spomin na kolege reševalce, kot je v govoru povedal predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Janez Rozman in dodal, da je »nesreča v Turski gori močno odjeknila v vrstah slovenskih gorskih reševalcev. Za nas reševalce je bil to čas žalovanja in sočutja s svojci umrlih. Marsikdo se je spraševal; odnehati ali nadaljevati. Po nesreči je Zbor reševalcev leta 1998 ustanovil Ustanovo Sklad Okrešelj, ki omogoča dobrodelno oz. finančno pomoč otrokom reševalcev, ki so se smrtno ponesrečili pri reševalnem delu. Tragedija je bila priložnost za prenovo in napredek našega dela.«
Da pa gorsko reševanje ni delo nadljudi, je opozoril na razmišljanje kamniških gorskih reševalcev ob smrtni nesreči med reševanjem na Brani leta 1996, ki je zapisano v knjigi Franceta Malešiča, Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom.
»Gorski reševalci imamo velik ugled in skoraj bi lahko rekli slavo. To nam izredno veliko pomeni in nam je v zelo veliko spodbudo pri našem delu. S tem se pravzaprav hranimo. Ob vsem tem ugledu pa planinci in javnost pričakujejo od nas, da bomo storili vse, kar je mogoče, ob tem pa verjamejo, da smo res sposobni storiti čisto vse. Tudi sami smo marsikdaj prepričani v to, da za nas ni ovir. Včasih pozabljamo, da smo navadni ljudje z vsemi svojimi slabostmi in šibkostjo in nismo nikakršni nadljudje ali supermani. Med nami včasih ni nikogar, ki bi pomislil, da smo med reševanjem precej bolj v nevarnosti, kot se sami zavedamo, in zadržal naš korak. V takšnih okoliščinah je mogoča tudi napačna odločitev.«
Sledila je maša zadušnica, ki jo je daroval kamniški župnik Luka Demšar. V glasbenem delu slovesnosti smo poslušali mešani kvartet Vox Monti, poezijo Rade Polajnar, Magde Šalamon in Jožeta Zupana je interpretiral Rada Polajnar.
Kamniške gorske reševalke in reševalci se zahvaljujemo vsem sodelujočim in prisotnim.Foto: Vladimir Habjan
15. junija, 2021
|